Tako kot koordinatorke in koordinatorji intime v filmski industriji skrbijo za odmerjeno približevanje in odmikanje na setu, se Slavoj Žižek v zbirki esejev posveča različnim oblikam in stopnjam intime – od analize seksualnosti v digitalnem svetu in koncepta privolitve do vprašanj spolne zlorabe, upodobitev seksualnosti ter preigravanja marksizma in psihoanalize skozi popularno kulturo. Izbrani eseji razkrivajo različne položaje moči in izkoriščanja ter spodnašajo samoumevnosti sodobnega časa. Slavoj Žižek se tudi tokrat izkaže kot eden redkih filozofov, ki si rok ne boji umazati z resničnostjo, četudi to pomeni hoditi po tanki meji družbene sprejemljivosti. Koordinacija intime je zbirka esejev, ki jo moramo brati kot nedomačno analizo tistega, kar nam postaja čedalje bolj domače.
Slavoj Žižek is a Slovene sociologist, philosopher, and cultural critic.
He was born in Ljubljana, Slovenia (then part of SFR Yugoslavia). He received a Doctor of Arts in Philosophy from the University of Ljubljana and studied psychoanalysis at the University of Paris VIII with Jacques-Alain Miller and François Regnault. In 1990 he was a candidate with the party Liberal Democracy of Slovenia for Presidency of the Republic of Slovenia (an auxiliary institution, abolished in 1992).
Since 2005, Žižek has been a member of the Slovenian Academy of Sciences and Arts.
Žižek is well known for his use of the works of 20th century French psychoanalyst Jacques Lacan in a new reading of popular culture. He writes on many topics including the Iraq War, fundamentalism, capitalism, tolerance, political correctness, globalization, subjectivity, human rights, Lenin, myth, cyberspace, postmodernism, multiculturalism, post-marxism, David Lynch, and Alfred Hitchcock.
In an interview with the Spanish newspaper El País he jokingly described himself as an "orthodox Lacanian Stalinist". In an interview with Amy Goodman on Democracy Now! he described himself as a "Marxist" and a "Communist."
- esej o nezdružljivosti seksualnosti in človekovih pravic: inceli prepletajo dve logiki, biološko hierarhijo in logiko egalitarne pravičnosti, ki zahteva redistribucijo v imenu popravljanja krivic (prisilna monogamija ipd.). Moramo pripoznati egalitarno jedro človekovih pravic, a se upreti logiki univerzalnih človekovih pravic in družbene hierarhije kot dveh plati "Möbiusovega traku" ter se osredotočiti na njuno presečišče. Če gremo dovolj daleč v smer ČP, se znajdemo na nasprotni strani nepravične hierarhije in obratno. Inceli so na ekstremu, kjer uporabljajo jezik egalitarizma in redistribucije in nasprotujejo človekovim pravicami. Levica ne sme širiti logike egalitarizma iz seksualnosti na politično-ekonomska razmerja, temveč obrniti incelovsko stališče in ta Möbiusov trak na način, da univerzalnost ČP implicira lastno izjemo, seksualnost, ki ostane nepravično in se upira njihovi egalitarni logiki (ravno tako, kot inceli implicirajo egalitarnost, ki tepta človekove pravice). - esej o tem, kaj neko dejavnost naredi seksualno in kako lahko seksualna dejavnost postane deseksualizirana - o kvir arhitekturi - Marx, Brecht in spolne pogodbe ***** (presežna vrednost = presežni užitek) - Ishigurov Never let me go in kako se kloni ne uprejo, podobno kot se mi ne upremo vpričo podnebne kataklizme