Da je mobing dandanes pereča tema, zelo dobro vemo. O tem se marsikdaj ne govori; predvsem iz strahu. Velikokrat je strah pred izgubo službe veliko prevelik. Požre se slina, vsaj tisočkrat, vse skupaj pa se odraža v boleznih. Zato se mi zdi prav, da se o tem piše nekaj več. Vendar...
Prva tretjina knjige je odlična. Zgodba o nekem podjetju, tukaj konkretno Mobitelu, o njegovih začetkih, razvoju, času, ko je kraljeval na vrtincu uspeha. Pod dobrim vodstvom, odličnimi delavci. Nato se neizogibno zgodijo spremembe, kot se zgodijo povsod. Tudi opisi izobraževanj so mi bili zelo všečni, prav tako način podajanja zgodbe.
Nekje pri zgodbi o treh sodelavkah, ki so postale prijateljice, pa se je začela zelo osebna zgodba, ki na nek način obračunava, ne le s seboj, temveč poimensko s sodelavci, predvsem vodstvom.
Vsak od nas imajo svoje zgodbe, kar se tiče službe. Vsi poznamo prijetne trenutke, celo sproščene. Klepete in kavice. Osebne zgodbe, ki se tudi prikradejo med sodelavce. Pomoč in podporo.
Poznamo pa tudi manj prijetne plati. Podtikanja. To, da nekomu nisi všeč ali tebi nekdo ni. Škodoželjnost in sla po uspehu za vsako ceno.
Tu pa avtorica nadaljuje izključno s svojo službeno zgodbo. Predvidevam, vsaj nikjer ni obrazloženo, da so vsi nastopajoči napisani s pravimi imeni.
Kot vemo, ima vsak zgodba vsaj dve plati, resnica pa leži nekje vmes. Verjamem, da se je zgodba želela in morala zapisati. Toda, če kaj, so tudi mene delovne izkušnje marsikaj naučile. Med drugim tudi tega, da ti na takšen način življenje morda daje namig, da je čas, da se ozreš po drugi poti, da se obrneš drugam in nekaj narediš. Postaviti se v vlogo žrtve in obračunati z negativno izkušnjo v obliki knjige, četudi je na koncu poskušala razumeti, zakaj je nekdo ravnal kot je, in zakaj sama ni ravnala drugače ... hm, kar predstavljam si, da bi za to lahko sledilo vsaj ducat knjig, ki bi jih napisali tisti, ki so v tej knjigi omenjeni. In prav vsak bi povedal svojo zgodbo.
Tako da ne, nadaljevanje in obračunavanje ter ta osebna zgodba se me ni dotaknila, pravzaprav je bilo slutiti, kot da se je izpisala iz malce jeze in se je pisalo in pisalo, da bi se povedalo vse, kar me je začelo mučno dolgočasiti. In ja, pač nisem tip, ki bi bil naklonjen k tovrstnemu pisanju, niti ne v knjigah, pa niti pa kakšnih družbenih omrežjih. Za prvo tretjino pa hvala, zelo lepo napisano, poučno in spomnilo me je na tiste čase, ko so mobiteli pravzaprav zavzeli naš prostor in naše življenje. A celoten paket, hvala lepa, toda ne.