Klopotec je presunljiv romaneskni prvenec, ki pod drobnogled jemlje (skoraj) običajno slovensko družino, znotraj te pa predvsem odnos med mamo Vero in hčerko Nino. Prostor med njima je od nekdaj poln zatajevanih zamer, sramu in hrepenenja, ki kasneje določajo tudi dva druga za Nino pomembna odnosa; tistega, ki ga ima do sebe in do klopotca, ki v njej neusmiljeno brbota že od malih nog, ter tistega, ki ga vzpostavi s partnerjem Bojanom. Čeprav ta ni čisto tak, kot bi si želela, protagonistka ob prvem srečanju začuti, da gre za »rok[o], ki jo bo morda lahko udomačila«, in le kako je ne bi, ko pa bo ravno s to roko, tresočo od preveč popitega alkohola in z udarci, ki ji jih bo zadajala, znova in znova podoživljala vse tisto, kar pozna iz primarne družine …
Bo Ninin klopotec kdaj utihnil? Se bo veter vsega, kar vleče za sabo, kdaj polegel ali pa se bo naučila njegovega jezika in mu prisluhnila? Mojstrsko izpisan roman o medgeneracijskem prenašanju vzorcev, materinstvu, družinskem nasilju, zapuščenosti in vsem drugem, kar nas definira in odpira vprašanje o tem, kako svobodne so v resnici naše odločitve.
Všeč mi je naslov. Beseda sama, njen zven, seveda pa predvsem to, kar ta beseda v romanu predstavlja.
Roman prepleta zgodbi Vere in njene hčere Nine. Družinsko nasilje, začarani krog, iz katerega je težko izstopiti, odnos med materjo in hčerjo. Nekaj mi je manjkalo. Ne znam povedati, kaj. Vloge protagonistov so se mi zdele poenostavljene, klišejske, zapleti preveč izumetničeni - preveč očitno namenjeni temu, da bralcu s prstom pokažejo na poanto, pa tudi slog me ni nagovoril.
Verjamem, da se bo roman kakšnega drugega bralca, bralke, bolj dotaknil.