Ko je eden od obeh avtorjev tega dnevnika spominov preživel streljanje julija 1995 v Srebrenici, sta se odločila, da je treba strašno izkušnjo zapisati v obliki knjige. Idejo sta v sebi dolgo čuvala, ker je bil preživeli dolga leta zaščitena priča Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu. To, da bi zapustila zapisano sled o strašni izkušnji, sta avtorja videla in čutila kot osebno misijo.
Pretresljivo pričevanje moškega, ki je pri sedemnajstih letih preživel masaker v Srebrenici. Anonimno je pričal pred haaškim sodiščem, kasneje pa se je odločil, da stopi v javnost z imenom in priimkom. Živi v bližini Srebrenice. Neuspešno je tožil Republiko Srbsko na sodišču v Banja Luki - zaradi svojega trpljenja in zaradi umora očeta, a tožba je bila zavrnjena na podlagi absurdne birokratske razlage odgovornosti za zločine.
V knjigi se prepletajo pričevanja Nedžada, njegove sestre Amele in njune matere. Pričevanja so časovno pomešana, nekatera so označena s točnim datumom, nekatera le z letnico, nekatera so brez navedbe datuma. Ta način mi je bil precej moteč; nisem našla razloga, zakaj ne bi pripoved potekala kronološko.
Meni lično jedna od najboljih, najiskrenijih, najemotivnijih srebreničkih ispovijesti. Potrebna je velika hrabrost za napisati ovu knjigu, i bilo koju drugu ovakvu knjigu.