Str. 22- Tisti, ki zaupa, ne prosi usmiljenja. Tisti, ki zaupa, ne prosi zase, pač pa za druge, da bi tudi oni zaupali. Tako vsaj mislim. Včasih se mi zdi, da zaradi svojega početja iz dneva v dan niso boljši ljudje, pač pa slabši. Hudobija ni prišla z leti. Od nekdaj jo nosijo s seboj in se je niso znali ali mogli ali hoteli otresli. Nobena molitev ni pomagala. Mogoče prošnje niso bile dovolj iskrene. MOGOČE SO MISLILI, DA VSE, KAR PIŠE V KNJIGAH, KI JIH POLJUBLJAJO, PREDEN JIH ODPREJO, VELJA ZA DRUGE, ZANJE PA SAMO VRSTICE, KI SO JIM VŠEČ. MOGOČE SO MISLILI, DA JE DOVOLJ GOVORITI, NE PA TUDI NAREDITI, KAR JE PRAV.
Lep roman. O gospodu, ki se preseli v varovano stanovanje, o staranju, pozabljanju, umiranju. Mene osebno malo zmotijo občasni skoki v svet fantastičnega, nadnaravnega. Ampak to sem pač jaz. In to je pač Pregelj, ki to v svojih knjigah rad počne.