ČAS ≡ PROSTOR. Ob stoti obletnici smrti Srečka Kosovela

by Janez Vrečko

Knjiga se ukvarja z do zdaj neznano razsežnostjo Kosovelovega opusa, z njegovim odnosom do newtonske fizike ob soočenju z Einsteinovo in moderno fiziko. Izhodišče avtorjevega premisleka so manifest organskega konstruktivizma Mehanikom in drugi Kosovelovi manifesti, in sicer v kontekstu njegove polemike z razumevanjem človeka in narave kot stroja oziroma s celotno kartezijansko-newtonsko shemo mehanicističnega sveta. S tem je povezana tudi Kosovelova ideja o »novem konstruktivnem človeku«. Sam se je pogosto skliceval na Einsteina, na pojem gravitacije, na časo-prostor in njegovo mističnost, povezoval je geometrijo in fiziko, izenačeval poezijo z arhitekturo, se posvečal analizi prostora, govoril je o praznem prostoru, omenjal gibljivo filozofijo, pomen gibanja v nasprotju z newtonsko statiko itn. Prehod iz kaosa v kozmos je razumel kot poskus uskladitve človekovih etičnih načel in dejanj z novo etiko narave in njenih zakonov. Vrečko analizira številne Kosovelove definicije konstruktivizma in ugotavlja njihovo tesno povezanost z organsko transparentnostjo. Posebno pozorno interpretira tudi nekatere ključne Kosovelove pesmi (mdr. Kalejdoskop,Sferično zrcalo, Monolog, Srce v alkoholu, Kons. 5, Tragedijo na oceanu). Proti koncu knjige na novo osvetljuje pesnikovo bolezen in smrt, njegovo razmerje do komunistične partije in konflikt z njo, sodelovanje s prvotno organizacijo TIG(E)R in Kosovelovo razumevanje revolucije.

350 pages, Hardcover

Published April 5, 2026

About the author

Leta 1966 se je vpisal na Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1974 diplomiral in za diplomsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Hkrati je študiral dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Leta 1978 je magistriral, 1986 pa doktoriral (Slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem). Leta 1978 se je zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Raziskoval je slovensko zgodovinsko avantgardo (največ Kosovela) v razmerju do futurizma, konstruktivizma in zenitizma, teorijo in zgodovino moderne lirike od Baudelaira naprej, teorijo tragedije in tragičnega, posebej ob antični tragediji in epu. Prav tako se je posvetil tudi vprašanju mesta kritičnih ocen literarnih del v literarnem razvoju ter problematiki evropskih poetik od Aristotela do Brechta.

Reviews

[Aljoša Harlamov · Rating 5 out of 5]

Da se razumemo: to je literarna interpretacija, ne literarna zgodovina. Profesor Vrečko skuša z neverjetno erudicijo ujeti genialnost Kosovela, ki je obsedeno in natančno spremljal sodobne umetniške in avantgardne tokove ter manevriral med njimi, naj je šlo še za tako mistične majhne razlike, pa moderno fiziko, politiko (socializem) in druga (ekološka, družbena) spoznanja svojega časa. V skladu s tem Kosovelove pesmi interpretira večinoma z besedami drugih (včasih je treba sicer biti kar pozoren, da tega ne spregledaš; ti drugi pogosto tudi niso ne Kosovelovi sodobniki, niti njihovih besed Kosovel ni mogel poznati) ter z lakoničnimi, abstraktnimi in pogosto neujemljivimi Kosovelovimi dnevniškimi, pisemskimi in drugimi zapisi (ki jih profesor Vrečko večkrat poljubno uporabi, vsakič v drugem kontekstu). Vseeno pa še vedno potrjuje spoznanje, da je bil Kosovel modernist, ki je zavrnil descartovski dualizem in mašinizacijo človeka in narave ter iskal nove možnosti subjekta (v einsteinovskem časuprostoru in v socialistični, etični, ekološko zavedni družbi).