Dan spomina

by Borut Kraševec

Roman Dan spomina je časovno umeščen v leti 1938 in 1939 ter črpa navdih iz graščine Koča vas, v kateri so v tridesetih letih 20. stoletja dalj časa bivali in ustvarjali nekateri slovenski literati, med njimi Oton Župančič, ki je tam prevajal in se reševal iz dolgotrajne ustvarjalne krize, in Josip Vidmar, ki je takrat stanoval v sosednji sobi in tudi pisal. Roman, katerega junaki so izmišljeni, se posveča temi ustvarjanja in ljubezni, pri tem pa poleg literature zajame še gledališče: glavni junak je dramaturg, in glasbo: ena od junakinj je klasična pianistka, ki začne igrati v džez orkestru. V ozadju ubadanja z umetnostjo in zapletenih odnosov med nastopajočimi osebami, ki poganjajo dinamično zgodbo, divja velika zgodovina, ki vdira v zasebno življenje junakov in od njih vse bolj oblastno zahteva, da se do nje opredelijo in angažirajo.

312 pages, Hardcover

First published January 1, 2026

Reviews

[Tanja Šterman · Rating 4 out of 5]

Roman, v katerem je več skritega med vrsticami kot ponujenega na pladnju. V ospredju je družina Pretnar - Valentin (Tine), njegova žena Vida, njuna hči Lili ter njeni sestrični Karmina in Ema ter Dušan Škrabec, Lilijin mož.

Dogajanje je postavljeno v čas tik pred drugo svetovno vojno (1938-39). Pianistka Karmina se vrne z Dunaja, ker postane tam življenje po vzponu nacizma preveč nevarno in nepredvidljivo. Zdaj živi v graščini na podeželju skupaj s sestro Emo in stricem Tinetom, pesnikom in direktorjem gledališča, ki se je moral s tega položaja umakniti (v resnici so v graščini Koča vas v tridesetih letih bivali in ustvarjali nekateri slovenski literati, med drugimi Oton Župančič in Josip Vidmar).
Nato pride na graščino, po enem mnogih prepirov z ženo Lili, še Dušan, ki dela kot dramaturg v gledališču.

Lili je globoko nesrečna, ima težave s pijačo in zdravili, a bralec lahko le sklepa, kaj je razlog. Prav tako počasi iz namigov sestavljamo zgodbo Eme in Karmine, njunega očeta in matere, Dušana, ki je po izobrazbi zdravnik, a tega dela ne opravlja več, ...

Pomembna tema je umetnost, ustvarjalnost. Karmina, ki se po karieri klasične pianistke začne ukvarjati z džezom in igra v hotelu na Bledu. Uprizoritev Strička Vanje v ljubljanskem gledališču z Dušanom kot dramaturgom (občutek imam, da bi bilo koristno spomniti se podrobneje te drame Čehova - za razumevanje samega romana). Slikar, ki je slikal Karmino na Dunaju.

A v ozadju družinskih, ljubezenskih, osebnih zapletov je pomemben trenutek v zgodovini. In Tržačan Dino, ki se skriva pred oblastmi.

Najbolj všeč so mi bili odlomki, kjer se protagonisti zazrejo vase. V prizoru, kjer si Karmina ogleduje svoj portet, je pisatelj čudovito ujel preplet sedanjosti in spomina. Prav tako tam, kjer Karmina zagleda svoj odsev v vodni gladini.
Glede uvoda pa moram priznati, da ga - ne razumem. Stilno se nikakor ne vklaplja v roman, po nekajkratnem branju sem morda ugotovila, za koga gre, a še vedno mi ni jasna vloga uvoda za sam roman. Morda bi si želela nekakšen epilog, ki bi se navezal na uvod - ok, na koncu je kratek prizor na pokopališču, a stilno nepovezan z uvodom.