Na trajektu sredi Vatskega morja sedi Olga. Potuje na otok, ki ga ne pozna, k polbratu, za katerega je izvedela šele pred kratkim, ob tem pa preigrava različice preteklosti. Jo je ženska, ki jo je rodila, resnično oddala v posvojitev? Je kdaj premišljevala o njej? Je obžalovala? Jo je iskala?
Na otoku, ki ga spodjeda morje, Olga s polbratom Theom in ostarelim ovčjerejcem Jakobom razpleta klobčič usod, ki so jo privedle na sever. Med zgodbami o ribiških vdovah, bežečih esesovcih in dekletu, primoranem roditi stran od vsega, kar pozna, se rojevajo bližine, a tudi vse globlje negotovosti.
V branje romana so me prepričale počitnice na Frizijskih otokih izpred 3 let; predstavljala sem si, da bom zgodbo podoživela skupaj s svojimi spomini iz sipin, potk med hišami otokov brez prometa, ptičev in brusnic, severnega morja. Krasne besede in stavki, popolnoma drugačno knjižno doživetje kot Težka voda. In ja, ni težko začutit Olginega iskanja (same sebe na nek način) in se hkrati sprehodit v spominih od slanega peska do svetilnika Schiermonnikooga na naslovnici ali pa med počitniškimi hišami na zahodni obali Vlielanda…