Bili smo trije

by Pia Prezelj, Ana Svetel (Foreword)

Na trajektu sredi Vatskega morja sedi Olga. Potuje na otok, ki ga ne pozna, k polbratu, za katerega je izvedela šele pred kratkim, ob tem pa preigrava različice preteklosti. Jo je ženska, ki jo je rodila, resnično oddala v posvojitev? Je kdaj premišljevala o njej? Je obžalovala? Jo je iskala?

Na otoku, ki ga spodjeda morje, Olga s polbratom Theom in ostarelim ovčjerejcem Jakobom razpleta klobčič usod, ki so jo privedle na sever. Med zgodbami o ribiških vdovah, bežečih esesovcih in dekletu, primoranem roditi stran od vsega, kar pozna, se rojevajo bližine, a tudi vse globlje negotovosti.

152 pages, Hardcover

Published April 21, 2026

Reviews

[Metka (metkapm) · Rating 3 out of 5]

3,5 zvezdice

Knjiga mi je bila sprva super, potem pa je s preobratom zame vse zvodenelo. Pa sploh ne vem zakaj. Stil pisanja pa mi je bil noro všeč. 

[Nada · Rating 4 out of 5]

Tudi v tem romanu se avtorica izkaže z izčiščenim slogom in minimalističnimi, a učinkovitimi pripovednimi elementi, s katerimi postopoma sestavi zgodbo o iskanju korenin, družinskih vezi in odgovorov na obremenjujoča vprašanja. Čudovito je prikazana atmosfera, v kateri se zgodba dogaja, začutijo se barve, gostota megle in zvok vetra. Lepo branje, ki pa mu do navdušenja vseeno manjka nekaj več prepričljivosti.

[Aljoša Harlamov · Rating 3 out of 5]

Druga knjiga po mojem ni tako odlična kot prva. Še vedno je zelo dobra. Tri zvezdice pri meni pomenijo zelo dobro knjigo, da se razumemo. Slogovno je Pia Prezelj morda celo izčistila svoj izraz v primerjavi s prvo, manj je sentimentalnosti (ki nikakor ne bi šla ne z vzdušjem romana ne s karakterjem protagonistke) pri opisu, ki se tokrat še bolj tematsko osredotoča na minljivost časa in minevanje sploh. Se mi pa zgodba zdi nekoliko preveč predvidljiva znotraj evropskega umetniškega konteksta (kjer sicer s svojo obsedenostjo o izvoru kopira ameriške zgodbe); protagonistka je umetnica, ima izhodiščno, družinsko, preteklo travmo, dogajanje je postavljeno v eksotično, evropsko prepoznavno okolje ...; pa tudi zaključi se relativno nemotivirano. Morda je premalo polbratove perspektive, morda tokrat minimalistični izraz vseeno ne komunicira toliko notranjega dogajanja polsestre, morda zgodba ni tako arhetipska kot v prvem romanu, ampak nekaj mi je zmanjkalo. Ampak jaz tudi Claire Keegan ne maram preveč, tako da me najbrž ni poslušati. Vsekakor pa gre spet za delo, ki štrli iz povprečja, in s svojo mednarodno umeščenostjo ter univerzalnostjo bi lahko uspelo v tujini. Rabi pa Piina proza dobro_ega prevajalko_ca, ki bo znal_a prenesti njeno prozo z vsemi zamolki, neizgovorjenim, večpomenskim ... Ker je vseeno izjemno potovanje, ki te posrka vase.

[Brina · Rating 5 out of 5]

vsakic, ko berem/poslusam pio prezelj, se v meni nekaj spremeni

[Žiga · Rating 5 out of 5]

Vsaka knjiga Pie Prezelj je res pravo bralno doživetje.

[Eva · Rating 4 out of 5]

❤️‍🩹

[Špela Ma · Rating 5 out of 5]

V branje romana so me prepričale počitnice na Frizijskih otokih izpred 3 let; predstavljala sem si, da bom zgodbo podoživela skupaj s svojimi spomini iz sipin, potk med hišami otokov brez prometa, ptičev in brusnic, severnega morja. Krasne besede in stavki, popolnoma drugačno knjižno doživetje kot Težka voda (ki me ni najbolj prepričala). In ja, ni težko začutit Olginega iskanja (same sebe na nek način) in se hkrati sprehodit v spominih od slanega peska do svetilnika Schiermonnikooga na naslovnici ali pa med počitniškimi hišami na zahodni obali Vlielanda…

[Marko Rijavec · Rating 5 out of 5]

Prevzela me je ta skrivajoča se zgodba, zaradi bolečine, ki išče smisel. Prevzela me je poetičnoat sloga, prevzela me je konkretnost in pristnost likov.

[Nina Pernina · Rating 3 out of 5]

Prvič sem naletela na knjigo, o kateri težko napišem oceno, ne zato, ker bi bila slaba, temveč ravno nasprotno – ker Pia Prezelj piše tako zgoščeno in natančno, da ima vsaka beseda svoje mesto. Ustvari melanholičen svet, poln hrepenenja in iskanja lastne identitete, podobno kot v njenem prvem romanu Težka voda. Ob branju se zdi, kot da so vse dodatne besede odveč.
Slogovna dovršenost besedila je na visoki ravni, vendar sem bila ob branju v osebnem precepu, saj delo z menoj ni zares resoniralo na čustveni ravni. Kljub občudovanju avtoričinega sloga, me zgodba ni povsem pritegnila.
Po vseh objektivnih normah bi morala dati visoko oceno, a mi vseeno nekaj manjka?!… morda pa je besedilo preveč umetelno…

[Tim Kern · Rating 4 out of 5]

v dobrem in slabem zgleden primer sodobnega romana

[David Heredero]

"se drugo k drugemu nagnetejo, ker si tega pač želijo, ker je bivati v množini laže in lagodneje"

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Včasih se mi zazdi, da ne berem toliko zato, da bi spoznala druge svetove, druge osebe, ampak predvsem zato, da spoznavam samo sebe. Tudi zato so moji zapisi o prebranem zelo subjektivni in želim, da ostanejo takšni. Nočem poznati literarne teorije, prebrala sem par knjig o postopkih pisanja leposlovja, a v bistvu tega ne želim vedeti.
Všeč so mi romani, ki se me dotaknejo, romani, v katere se potopim in uživam v zvenu in razkošju svojega maternega jezika. Ok, všeč so mi tudi napeti romani, ki me zagrabijo z zgodbo, suspenzom, ki me presenečajo in osupljajo. Žal zadnje čase ne najdem kriminalk in trilerjev, ki bi me res pritegnili, zato občasno potegnem s police kakšno staro dobro Agatho ali Minette Walters.

A danes želim govoriti o tistih prej omenjenih romanih. Jezikovnih in stilističnih biserih. Že prvi roman Pie Prezelj, Težka voda, me je očaral in navdušil. Veselila sem se, ko sem izvedela za izid njenega novega romana. Tik pred izidom sem slučajno rešila anketo založbe Goga, bila izžrebana in roman prejela kot nagrado.

Vzdušje. Vatsko morje. Peščeni otok, ki ga spodjeda morje. Fotografinja Olga, ki pripotuje na otok, da bi spoznala svojega polbrata Thea. In vmes kot protiutež neskončni odprtosti morja, vetra in peska - skok v preteklost Olgine in Theove pokojne matere, skok na neimenovani, verjetno hrvaški otok.
Olgin poklic ni naključje; kot fotografinja opazuje svet skozi lečo, izostruje pogled, ustvarja svojo sliko okolice. Ko spozna domačina Jacoba, se njen pogled razširi, približa se temu, da bi razumela svojo mater, ki je ni nikoli spoznala.

Sama zgodba je precej preprosta, banalna, tisočkrat povedana zgodba najstniške nezaželene nosečnosti. A roman Bili smo trije pove to zgodbo na izviren način, v čudovitem jeziku, ki ga ne le beremo, temveč tudi vonjamo in okušamo.
(Prebrano aprila 2026)