Osiromašeni uran

by Andrej Tomažin

Osiromašeni uran je roman, v katerem se spomini in sanje stapljajo z digitalnimi rutinami in algoritmi nasilja. Na pejsažu sodobne Evrope, zaznamovane s premreženostjo družbe in sencami katastrofalnih dogodkov 21. stoletja, protagonist navigira skozi življenje na podeželju in razgrinja razpoke v lastni preteklosti, odnosih in svetu, v katerem se je pojmovanje bližine spremenilo. Tomažin natančno beleži, kako digitalne navade preoblikujejo intimnost, družino, prijateljstvo in ljubezen, ter razkriva, kako pri tem prihaja do kratkega stika med zaslonom in kožo, podatki in čustvi, resnico in njeno simulacijo. V osrčju pripovedi sta brezposelni oče in njegova petletna hčerka, ki poskušata po razpadu družine ponovno osmisliti svoj vsakdan, v ta odnos pa se vrivata preteklost, ki ju le stežka izpusti iz svojih krempljev, ter prihodnost, ki lebdi nad njima kot Damoklejev meč. V svetu zdravstvenih ustanov, spletnih pretočnih platform za odrasle in vonja po konjskem gnoju se bije bitka, v kateri sta na tnalo postavljena krhkost ljubezni in realnost starševstva.

228 pages, Hardcover

Published April 20, 2026

Reviews

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

To je že drugi roman Andreja Tomažina, napisal je tudi zbirko kratke proze in pesniško zbirko. Za svoja dela je prejel kar nekaj nagrad. A zame je to prvo srečanje z njim.

Prvoosebni pripovedovalec je ločeni oče petletne Klare. Zgodba razbitega odnosa med pripovedovalcem in bivšo partnerko, deljeno skrbništvo, odnos z Nino, Klarino zdravstveno stanje ... to je nekako prva plast romana. Zanimivo je za spremembo brati zgodbo razbite družine skozi moške oči.
Druga plast romana je protagonistovo ukvarjanje z družbenimi omrežji. Na spletu opazuje ženske in tudi sam snema videe. Nakazana je odvisnost od pornografije, a ta plast ostane zgolj v obrisih.
Tretja plast je ostarel, onemogel konj, ki ga je protagonist podedoval po očetu. Ob skrbi za konja se seznani z Beti, žensko, ki živi v stanovanjski skupnosti, in ki je poznala protagonistovega očeta. Skozi pogovore z njo tudi pripovedovalec izve več o svojem pokojnem očetu.

Roman ni bil ravno po mojem okusu ... stvaren, lakoničen slog, ki pa verjetno med vrsticami skriva marsikaj, do česar jaz nisem uspela priti. Nenazadnje po prebranem romanu niti naslova ne znam razložiti. Zanimivi momenti, uvidi v razmišljanje in čustvovanje moškega, ki ga življenje nosi sem in tja, ne da bi se potrudil zavestno usmerjati dogodke, ... celota me je pa pustila hladno.