Čitav sadržaj teksta proizilazi iz iskaza u prvoj rečenici romana: „Vrlo bih voleo da budem Tajsi“. Ovu jednostavnu i jasnu kompozicionu formulu prati i priča i narativni proces, koji je u prvom licu i stoga posebno široko otvoren za sve elemente Zupanovog pisanja (vapidacija, aforizam, lirizam, maštovita putovanja, ruganje).
Vitomil Zupan, who also wrote under the pseudonym Langus, was a Slovenian writer, poet, playwright, essayist and screenwriter. He is considered one of the most important authors in the Slovene language of the second half of the 20th century.
S proljeća - ne nekako, nego baš tako, bez zadrške a sa zadrškom! - u jeku nabujalosti, uz pljuskove svijetlozelenog, žarkocrvenog, zagasitožutog i srebrnobijelog poglavlja, kada se sruše ustave (malo)građanskih obzira, pristojnosti, socijalnih krinki, generacijskih zábrana i kada se jezik odjapadi, a puti i mozgu prigusti, a o životu je "nerazumno razmišljati"... O, da, da, poželjno i (ne)hinjeno je mrzeti po proljeću - april je najsvirepiji mjesec - pa sve bude lakše kada mine čudovište. U završnom tromesečju, mogućno je živjeti samo dvogubo: hirovito, zapjenušano, neobuzdano po neznanim putovima (budalaste mladosti, vitalizma, gladijatorskog) ili ukočeno, skočanjeno, distancirano kroz zamrznuti katarakt podruge (neostvarene zrelosti, realiteta, klovnovskog). Ili smješati obe poze - ili nijednu, jer se "Putovanje" može čitati i kao bura u čaši vode, snatrenje uz liniju na stropu, alkoholna tlapnja - i onkraj svega isprati se najjeftinijim, ujedno i najperfidnijim "noćnim" izgovorom (ili izgovorima), osobito kada okolnosti idu pod ruku. Ehm, ehm, no, no, profesore-ćorak, najgore je kad se propadne u sebe.
P.S. Ehm, ehm, budući i sam zvučim kô hlapnja, i pošto se sve odigralo munjevitom brzinom, u zaklonu fraze, i da ne znam da li će, kome će i kako će to ikome pomoći, "Putovanje na kraj proljeća" vuče za nos da se smesti međ' "Na rubu pameti", "Smrti u Veneciji", "Zapise iz podzemlja", ...
PPS. Još je draže ako je, sudeći po Tarasu Kermaueru, ovo napisano tik pred Drugi svetski rat... Sveže i neishlapelo!
To je kronolosko zaporedje mojih misli, ki so se mi porajale tekom branja tega romana:
1. Upam, da se Tajsi pa profesor poljubita 2. Profesor je tak kreten 3. Ne razumem nicesar 4. Komi cakam, da se ta knjiga konca 5. Ta profesor je bolnik, egocentricen bedak, borderline posiljevalec, nasilnez. Ne morm verjet, da se je Sonja razmnozevala z njem. 6. A tko nekak zgleda psihoticna epizoda?
Salo na stran, res nisem uzivala v zgodbi, niti v slogu. Prvi del knjige je mel potencial, potem pa je slo vse navzdol. V zgodbo se nikakor nisem mogla vzivet, nisem ji mogla sledit in mogoce je to a woke take, ampak je gotovo na mojo recepcijo tega romana vplivalo poznavanje Zupanove zivljenske zgodbe in shady mizoginisticnih dejanj, ki jih je pocel.
Doslej sem za Zupanovo najkrajšo knjigo porabil največ časa. Vidni so nastavki in literarni postopki, ki se bodo razbohotili šele v poznejših delih, a me nekako zgodba ni dovolj vlekla naprej. Začetek knjige mi je genialen, zavist profesorja nad svobodomiselnim dijakom kot večna tema o strahu pred neizpolnjenimi ambicijami mi je zelo všeč, kasneje pa se izgubljam v pasažih, ki mejijo na shizofrenijo. Prisrčno mi je, kako se Zupan še drži nazaj, tudi za nespodobno besedo “rit” se brž opraviči, kar je v popolnem kontrastu z Igro s hudičevim repom, kjer vulgarnosti bruhajo neprekinjeno. So pa vidni značilni nastavki humorja, zelo sem se nasmejal frazi o, ja, ja. Tudi tole mi je smešno, ko opisuje mečkanje s starejšo gospo: “vse se je razvijalo brez vsakršnega sunka. Same dolge, težke kretnje dveh trudnih ljudi, ki ne verjameta več v neizpolnjena pričakovanja in v velike trenutke.”
Pa sem našel tudi slovensko različico Celinovega Potovanja na konec noči. Zupanova "Pomlad" je sicer malce bolj erotična in optimistična (kot se za koncept pomladi sicer spodobi), a vseeno ohranja idejo eksistencializma. Gre za zabavno čtivo, ki pa zaradi svoje strukture in cinizma verjetno ne bo po godu vsakem bralcu. Kakorkoli, zame je Zupan car.