Globoko v gozdu

by Irena Štaudohar

Globoko v gozdu je pretresljivo in eruditsko popotovanje novinarke, dramaturginje in publicistke Irene Štaudohar v vmesni prostor med naravo in človeško dušo. Sprva sta bila gozda dva – tisti resnični, v katerem se je na zimski solsticij pred več kot petdesetimi leti za vedno izgubil avtoričin oče, in tisti metaforični, ki v sebi skriva plasti pozabljenega življenja.

Ko avtorica stopi med drevesa, začne s pomočjo spomina, umetnosti in mitologije raziskovati nerazložljive skrivnosti sveta. Gozd zanjo ni le kulisa, temveč živ organizem, ki misli in čuti.

Skozi osebno zgodbo prepleta usode velikih mislecev in umetnikov – od Henryja Davida Thoreauja do slikarke Hilme af Klint – ter nas vodi od kvarnerskih otokov do sibirskih zim, od mističnih ekstaz svetnic do tihih poti divjih živali.

To je hkrati intimna avtobiografija in kulturna zgodovina divjine – knjiga, ki nas v času vse večje racionalizacije sveta spominja na našo prvobitno povezanost z naravo in na skrivnostno animo, ki biva v vsakem bitju.

Genres: Essays

291 pages, Paperback

Published January 1, 2026

Reviews

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

"Za drevesi v gozdu, sem ugotovila, je še ena plast življenja, ki smo jo že davno pozabili, a nas vedno čaka."💚

Gozd pri avtorici ne zajema samo tistega zunanjega, gozd se skriva tudi v nas samih in zajema različna občutja, stanja ter razmišljanja. Gozd deluje nekaj mističnega, iz česar avtorica črpa svoje pisanje. Občasno se rdeča nit kar malo izgubi zaradi prepletanja avtoričinih lastnih misli in razmišljanj drugih. Vse pisanje se staplja skupaj, hkrati pa tudi zatava po svoje, zato je avtoričin gozd včasih prepoln. Stil pisanja je lep in sanjav, zaradi česar me je vleklo naprej. Nekatera poglavja so me bolj pritegnila kot druga, ampak nič hudega, saj kljub temu knjiga ponuja očarljiv vpogled v gozd, takšen ali drugačen.

[Tanja Šterman · Rating 4 out of 5]

Najprej me je pritegnila naslovnica. Prečudovita. Nato sem prebrala intervju z avtorico v Nedelu, si ga shranila in ga po prebrani knjigi še enkrat prebrala.

Razmišljam o esejih, fikciji, avtofikciji, stvarni literaturi ... danes je marsikdaj težko umestiti literarno delo v strogo določeno kategorijo. O trendu pisanja avtofikcije je Irena Štaudohar razmišljala v zgoraj omenjenem intervjuju. Da ima sicer rada avtofikcijo, a da je za mnoge avtofikcija le dober izgovor, da lahko čim več pišejo o sebi.

Knjiga Globoko v gozdu je knjiga esejev o naravi, gozdu, živalih, ljudeh, ustvarjalnosti, mitologiji. Avtorica je po izobrazbi dramaturginja in pravi, da je knjiga zelo natančno sestavljena, da je v vrstnem redu poglavij smisel in rdeča nit. Sama tega nisem uspela opaziti - nasprotno; na trenutke se mi je zdelo pisanje konfuzno preskakovanje z ene tematike na drugo. Naštevanje in citiranje različnih avtorjev. A kljub temu zanimivo. Med drugim piše tudi o knjigi Evangelij po jeguljah, ki sem jo brala in o njej pisala prav pred kratkim.

Občudujem avtoričino široko poznavanje svetovne književnosti, slikarstva, zgodovine ... Marsikaj novega sem izvedela in verjamem, da bom ob ponovnem branju našla v njej še kaj novega, neodkritega. Avtofikcija? Ja, v prvem poglavju izvemo pretresljivo, tragično zgodbo iz avtoričinega življenja, povezano z gozdom. Tudi v preostalih poglavjih se včasih s kakšnim stavkom obrne vase, v svojo izkušnjo in na koncu se lepo poveže z začetkom. A glavna moč Irene Štaudohar je v eruditstvu, v zmožnosti povezati svoje široko znanje v lepo tekočo pripoved.

[Lukas · Rating 4 out of 5]

Kot uvod v knjigo sem predhodno prebral Thoreaujev Walden - Življenje v gozdu. Izhajajoč iz naslova "Globoko v gozdu" sem morda verjel, ne pričakoval, da avtorica opisuje predvsem lastna doživljanja gozda kot življenjskega prostora. Kmalu sem ugotovil, da temu ni tako. Gozd pri avtorici razumem kot nekakšno prispodobo raziskovanja neznanega v in izven nas ter mistično izhodišče, h kateremu se vsaj ona vedno znova vrača.

Ritem in rdečo nit misli sem doživel precej nihajoče, kakor bi bila večno iskanje in želja po predaji ter ustalitvi konstantno pogojena z navzočnostjo eksistencialnega strahu. Skozi celotno knjigo me je spremljal občutek, da avtorica beži pred tistim, po čemer kar najbolj hrepeni. Izrazito izstopa želja po predaji. Želja, strast, hrepenenje in večkrat - morda tudi nezavedno - izogibanje.

Sla po življenju v njej nekako ves čas brbota in občasno kipi. Nekaj ognjenega je v njej. Ko piše iz sebe, ko si torej dovoli podeliti in odstreti lastne občutke in doživljanja, jo doživljam kar najbolj pristno. Tovrstni odlomki so me tudi v knjigi najbolj nagovorili. Še posebno odlično je uvodno poglavje, posvečeno odnosu z njenim pokojnim očetom.

Za moj okus je bistveno preveč sklicevanja na druge avtorje, mislece in umetnike. Povzemanje misli drugih namreč prevladuje v odnosu do njenih lastnih misli in občutkov. V kolikor bi bilo razmerje obratno, bi morda knjigo doživel bistveno bolj intimno in odprto. Tekom branja se nisem mogel znebiti občutka, da je razlog za sklicevanje na toliko drugih, ki so v knjigi omenjeni, povezano s strahom pred lastno globoko prepoznavo.

Strokovno sem nekoliko zadržan do vsebine poglavja "Medved", saj premalo upošteva ekološki vidik vloge medvedov v naravi in jih predstavi pretirano pravljično ter romantično. Začutiti je občudovanje in spoštovanje medvedov, a hkrati tako silno domačnost, kakor da bi bil medved domača žival.
Poglavje "Mitologija", ki sledi, me ni nagovorilo. Morda zato, ker ga doživljam abstraktnega, precej neoprijemljivega in deloma tudi nezemeljskega.

Irenino delo spremljam in cenim. Doživel sem tudi neposredno - zelo sproščeno - sodelovanje z njo. Knjiga je OK, mestoma celo zelo dobra, a verjamem, da bi se me bistveno bolj dotaknila, me bolj nagovorila, če bi avtorica v še večji meri odstrla samo sebe.

Skupna ocena: -4/5