Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici.
Tam se nenadoma znajde arheolog Frank Beddoe, postavljen pred dejstvo, da se mora izuriti za pot v vesolje. A zakaj? In kam natančno ga bodo napotili? Vse manj mu je jasno, odkar ga je po višjem nalogu odvedla Solarpolova detektivka Julija Perun, ki mora prav tako opraviti urjenje. Ampak, ali ju bodo prvi vzdihljaji nepričakovane zaljubljenosti iztirili iz orbite?
Roman začenja novo poglavje slovenske znanstvene fantastike, saj je šele prvi del prihajajoče trilogije Na robu obzorja. Ta bo predstavila povsem nov svet: od ruševin piramid do marsovskih planot, od potopljenih mest pregretega planeta do vesoljskih postaj, ki vzgajajo ekosisteme prihodnosti, in od vzdržljivostnih naporov v Alpah, do trenutkov nežnosti v mikrogravitaciji … vse to je poligon za drzne pustolovščine, napete akcijske scene, potovanje v vesolju in vroče poljube.
Roman je prvi del načrtovane trilogije Na robu obzorja, podnaslovljen 'Vesoljska romanca'. Svojo pot je začel v literarni delavnici ljubezenskega romana, izid je pa dočakal na založbi Goga.
Dogaja se v prihodnosti (nekje je omenjeno, da približno četrt stoletja po obdobju Prešerna. Torej v drugi polovici 21. stoletja). Frank Beddoe dela kot arheolog v Egiptu, ko se pred njim pojavi helikopter, v njem pa Julija Perun, ki ga odpelje na skrivnostno misijo. V Slivenijo, v Planico.
Preberem marsikaj zelo raznolikega leposlovja in stvarne literature, a niti zf niti ljubezenski romani ne spadajo med meni ljube zvrsti. Kljub temu mi je bil Harbov roman kar všeč. Iz meni dolgočasnih tehničnih detajlov vesolja in opisov čustvovanja in telesnih atributov dveh osebkov, ki se trudita čimdlje zavlačevati, preden se dasta dol, so me reševali prebliski humorja. Pogled na Zemljo iz vesolja, ki ti nudi spoznanje, ki ga niso zmogli doumeti Nefretete, Napoleon, Nietzsche, niti Norma Jean. Udoben in hiter vlak z Gorenjske do Ljubljane. Namig na Dohtarja iz kriminalke, po kateri so posneli film.
Všeč so mi bili tudi distopični detajli. Potopljene Benetke. Planica. Ljubljana, namenjena ljudem, ne pa turistom, investitorjem in korporacijam. Ah.
Predvsem pa so me pritegnile navezave na Alico, zajčjo luknjo in Sonetni venec. Lepo. Veselim se drugega dela. (Pa upam, da bosta Frank in Julija zgubila malo svetniškega sija in postala bolj človeška. Zaenkrat sta najlepša, najpametnejša, najsposobnejša in sploh in oh. Dolgčas.)
Z avtorjem imava pri ZF knjigah očitno zelo dober presek, čerpav se z njegovim okusom pri serijah in filmih (iz podcasta OBOD) pogosto ne strinjam. Ko zemlja zdrsne za obzorje mi je bila zato še posebej zanimiva, ker sem v njej ves čas čutil avtorjevo veselje do žanra, ne samo kot nabor referenc, ampak kot način razmišljanja.
Med poplavo nerdovskih referenc so mi bile najbolj pri srcu tiste na Douglasa Adamsa, Dune ter seveda Dohtarja in Povodnega moža. Poleg teh je v knjigi še cel kup dovtipov, poklonov in ZF-klišejev iz bolj in manj znanih klasik žanra. Večino sem jih prepoznal in večina se mi je zdela zelo dobro vkomponirana v zgodbo. Niso prekinjale toka, ampak so delovale kot majhni pomežiki bralcu: tisti prijetni trenutki, ko si rečeš, “I see what you did there.”
Čeprav je knjiga žanrsko tudi romanca, je njen znanstvenofantastični del zelo dober. Romantičnega dela ne bi preveč komentiral, ker to ni ravno moja skodelica čaja, ampak ker je bil mestoma očitno cukrast, me je vsaj dobro zabaval.
Zelo mi je bilo všeč tudi to, da se zgodba dogaja v domačem okolju. Med branjem sem ves čas primerjal avtorjevo projekcijo prihodnosti z lastnimi predstavami, predvsem kar se tiče Slovenije, lokalnega prostora in družbe. Ob tem sem ugotovil, da sem precej bolj pesimističen. Moja verzija prihodnosti Slovenije bi bila verjetno distopična nočna mora, medtem ko Harb Slovenijo precej optimistično postavi v vrh svetovne znanstvene in vesoljske srenje. Veliko slovenskih osebnosti ima v tej prihodnosti pomembne funkcije v pomembnih organizacijah. Slovenija pa ni potisnjena na obrobje, ampak eden od prostorov, kjer se dogajajo velike stvari. To je super delovalo v zgodbi, čeprav se z preveč optimistično projekcijo nisem povsem strinjal.
Knjiga me je zadela tudi zelo osebno. Glavni lik Frenk je Valižan, jaz pa sem tri leta živel v Cardiffu. On je primarno fizik, ki se ukvarja z arheologijo in ga zanima vesolje; jaz sem primarno inženir, ki se ukvarjam z arheologijo in me zanima vesolje. Tudi jaz rad tečem in sem ZF-nerd. Poglavje v Ljubljani je bilo odlično — obstaja kaj takega kot nostalgija za prihodnostjo? Ker če obstaja, sem jo tukaj začutil.
Knjiga se bere hitro. Delno zato, ker je slog precej preprost, predvsem pa zato, ker dobro stopnjuje napetost. Akcijski prizori si sledijo eden za drugim. Na začetku je znanstvena fantastika še razmeroma zadržana, bolj projekcija današnjih tehnologij v bližnjo prihodnost, proti koncu pa se zgodba zelo dobro zaostri.
Ko zemlja zdrsne za obzorje mi je bila najbolj všeč kot igriv, hiter in zelo žanrsko ozaveščen slovenski ZF roman. Ni nujno, da mi je vse enako sedlo, predvsem romantični del ni ravno moj teren, ampak znanstvenofantastični del, reference, domače okolje in osebne stične točke so mi dale veliko več, kot sem pričakoval. Predvsem pa sem knjigo bral z občutkom, da jo je napisal nekdo, ki ima ZF iskreno rad in to se pozna.
Julija bi lahko stopila name in jaz bi se ji zahvalila 🧡
Končno imamo dobro napisano, hitro berljivo, logično slovensko ZF čtivo, ki ima simpatične like, prijetno romanco in odličen plot. Pisanje sicer na čase malce šepa, ampak avtor to nadomesti z zelo zabavnimi dialogi in dovršenimi podrobnostmi.
Zelo prijetna znanstveno fantastična romanca, ki se počasi razvija in ni preveč pocukrana. Všeč mi je, da se dogaja v futuristični Sloveniji.
Vidi se, da jma avtor veliko znanstvenega znanja, ki mu lahko sledi tudi navadni družboslovec. Uživala sem v nekaterih referencah na druge ZF zgodbe. Bere se kot namazana.
Odličen roman. Prebral sem ga na mah. Ker vleče, je zanimiv, napet in je tudi prijetno žgečkljiv. In vključen je tudi tek. Zdi se mi kot naročena podlaga za filmski scenarij. A glavno vprašanje: Kdaj beremo naprej?
Arheologa Franka Beddoea na delovišču v Egiptu preseneti nenadejan obisk. Ponj pride detektivka Solarpola - vesoljske policije, Julija Perun, ki ga mora po navodilih svojih nadrejenih takoj prepeljati v Zvezdno mesto Planica. Tam ga čaka astronavtsko urjenje za pot v vesolje, le to pa čaka tudi Julijo, ki pravkar okreva po poškodbi. A kaj naj bi počel arheolog v vesolju? Bodo iskrice, ki preskakujejo med Frankom in Julijo preprečile uspešno urjenje, ali jima le še dale dodatno moč?
Prvenec Igorja Harba je dokaj presenetljiva mešanica med ljubezenskim in znanstvenofantastičnim romanom. Slednji del me sicer nikakor ne preseneča, saj je Igor vendarle eden od poznavalcev žanrov od F do Z, 😉 mi je pa vedno zanimivo brati ljubezenske romane izpod peresa moških avtorjev, saj imajo po mojem mnenju povsem drugačno perspektivo in tudi drugačne prijeme pri podajanju zgodbe.
Roman se je zame začel malce počasneje, morda malo nerodno, kar pa v resnici dobro ponazarja porajanje odnosa med glavnima junakoma in mislim, da je čisto nameren slogovni prijem. Tudi onadva sta v prvih stikih precej nerodna, tudi kemija med njima začuda ne vznikne kar takoj in od nikoder, kot je sicer velikokrat značilno za ljubezenske romane (in je v resnici tudi precej nerealno). Ko se sprostita glavna junaka, se sprosti tudi branje in od tam naprej sem skozi roman kar zdrvela.
Roman se dogaja v prihodnosti, kdaj točno nismo izvedeli (ali pa sem spregledala), a zagotovo po letu 2078, saj je takrat izšel astronavtski priročnik iz katerega prihajajo inserti, ki jih lahko beremo skozi celoten roman. Izredno so mi bile všeč reference; tako literarne, pop kulture, pa pokloni avtorjevim prijateljem, kolegom ... Zelo všeč so mi bili tudi rahlo distopični opisi sveta v prihodnosti. V resnici je bila zame ljubezenska zgodba še najšibkejši del celotnega romana, saj je ZF del tako močan, da bi z lahkoto obstal tudi brez nje. Všeč mi je bilo, da so bile spolne vloge precej premešane. Tokrat je bila ona močna in on prikupen, kar je sveža sprememba. Soliden prvenec s pričakovanjem še boljših nadaljevanj.
Ponavadi, ko sem z očmi ošvrknil poletno romanco, ki jo bere moja draga, sem se le pokroviteljsko nasmehnil in si mislil: “spet bere nekaj trivialnega in plehkega.” Ob koncu te knjige pa sem spoznal, da so romance lahko nekaj več in da sem nekaj takega potreboval tudi sam. Roman sem dobesedno požrl. Izredno domiseln oris futuristične Planice in omemba propadlega stanja ostalih svetovnih mest. Dialogi in razmišljanja protagonistov so čudovito napisani. Tempo zgodbe je ravno pravšnji in ne zbezlja, kadar bi se to lahko primerilo. ZF elementi, opisi vesoljskih reči in logika za napredkom so me navdušili. Sploh mi ni šlo v račun, da lahko avtor tako dobro opiše sočne trenutke sladostrastja. Velik poklon.
Naravnost (znanstveno) fantastičen roman in upam, da čakanje na nadaljevanje ne bo predolgo! Štimam radio na frekvenco 27,5959 GHz, mogoče pa kaj ujamem.
Avtorja romana sem najprej spoznala kot tretjino Podcasta O.B.O.D., nato pa še kot prevajalca del, katera z užitkom prebiram. Ko sem izvedela, da pripravlja roman, sem vedela, da je to to. Knjigo moram prebrati. In izkazalo se je, da sem imela prav. Ko Zemlja zdrsne za obzorje je odlična mešanica znanstvene fantastike, romance in ščepca skrivnosti.
Preden preidem na kvarnike, naj povem, da me je roman navdušil od prve do zadnje strani. Poglavja so slastno kratka, zgodba pa ves čas ohranja odličen tempo. Niti ena stran se mi ni zdela dolgočasna ali odveč.
Sedaj pa kvarniki.
Posebej so mi bile všeč omembe slovenskih krajev, jedi in značilnosti, recimo šmorna in kraških jam. Takšni detajli zgodbi dodajo domačnost, za katero sploh nisem vedela, kako zelo jo pogrešam, dokler mi je avtor ni ponudil.
Glavna junaka Julija in Frank sta si všeč že od prvega srečanja, njun odnos pa se skozi zgodbo lepo razvija. Povezuje ju ljubezen do teka in podoben smisel za humor, zato sem z veseljem spremljala njune pogovore in interakcije. Ob tem se še vedno sprašujem, ali sta njuna priimka zgolj naključje ali pa v sebi skrivata kakšen dodaten pomen. Da sta njuni imeni češnja na smetani sploh ne bom omenjala.
Poglavja z Intermezzi so med najbolj presenetljivimi deli knjige. Ob njih sem se večkrat vprašala, ali bomo nekoč dobili tudi priročnik za astronavte z naslovom Priprave na vesoljsko pot. Do zadnjih strani ostaja odprt tudi misterij, zakaj je moral Frank v vesoljski center Planica in kaj z njim pravzaprav načrtujejo. Razkritje me je povsem sezulo.
Med ljubšimi podrobnostmi pa sta bili omembi knjige Dohtar in slike Srne v čolnu. Morda že veste, kam pes taco moli, če ne, pa boste morali med branjem nekoliko prebuditi svojo raziskovalno žilico.
Knjigo priporočam vsem, ne glede na to, ali najraje berete kriminalke, romance, znanstveno fantastiko ali nekaj vmes. Je zabavna, napeta in na trenutke nostalgična ter mi je ponudila eno najboljših bralnih izkušenj tega leta.
Wow, glede na to, da sem resna ne-konzumentka znanstvene fantastike, me je tole absolutno pozitivno presenetilo, v resnici kar navdušilo. Zmazala sem jo v nekaj popoldnevih in večerih na vrtu, ker je ustvarjena za poletno jebivetrstvo. Super lepljiva zmes top-guniš akcije, sci-fija, ljubiča in res okusne erotike, mmm, komaj čakam naslednjo epizodo.
Prebrana! In tokrat bom začela pri koncu knjige, ki me je totalno navdušil. Bi si želela, da bi bila vsa knjiga napisana v tem stilu, saj me je prvi del pustil precej hladno zaradi pocukranosti. In glede na konec že komaj čakam nadaljevanje in upam, da ne bo zopet romanca, ker saj pravim, konec to ni bil in je bil res res odličen Bravo!
Všeč so mi avtorji, ki si rečejo "zakaj pa ne? Zakaj ne bi imel tega v svoji knjigi?" Igor se igra z jezikom, s slogom, z žanri ... in včasih prav hudomušno pomežikne bralcu s strani. Se veselim drugega in tretjega dela.
Ta roman ima energijo profesorja arheologije, ki ti razlaga slovensko turistično ponudbo, medtem ko ti z eno roko počasi slači srajco, z drugo pa pilotira vesoljsko ladjo.