What do you think?
Rate this book
Srce na dlani
Nadobudna piarovka si goreče želi, da bi se nekoč poročila z ljubeznijo svojega življenja in postala mama, a ima manjšo težavo: njena domnevna življenjska ljubezen Jaka si tega niti približno ne želi tako goreče kot ona. Ko med dolgoletnim parom poči tik pred silvestrovim, se Dora znajde v velikih težavah, iz katerih ji pomaga skrivnostni, šarmantni neznanec. Sprva kaže, da bo šlo le za eno srečanje, a bo resni in zadržani poslovnež njeno življenje zaznamoval bolj, kot si je lahko predstavljala.
392 pages, Paperback
Published January 1, 2026
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 15 of 15 reviews
June 1, 2026
Julia ponovno piše tako, da se bere neodložljivo, a Dorina zgodba mi je bila še bolj pri srcu kot Kristinina (Najboljše šele pride), predvsem zato, ker mi je Dora karakterno veliko bližje. Resnično upam, da bo Julia nadaljevala s pisanjem in da dobimo še Amelijino, Matildino in Anino zgodbo.
June 12, 2026
Doro sem hitro začutila, ker sem tudi jaz včasih sebe dajala v nič, ker nisem ravno po merilu družbe, ki težo pogojuje, kot da je človek manjvreden, če ni po standardu idealnih mer. Hja, kilograme človek izgubi, kaj pa zlobni jeziki? Ti še naprej ostajajo zakompleksani in razočarani nad svojim življenjem, zato pa strupene bodice mečejo okoli sebe. Tudi sama sem pozno spoznala, da znam biti boljša od takih zagrenjenih ljudi in zato se trudim, da uživam življenje. Klinc gleda, sem človek in vredna ljubezni. Tako kot čudovita Dora. Življenje mogoče res ne gre po planu, ampak včasih ovinki vodijo do najboljših ciljev. Zato punce, imejte se rade, recite večkrat NE, si privoščite tortico in ljubite življenje. ❤️❤️❤️
Zgodba je čudovita in polna življenja, taka osvežujoča. To ni samo ljubezenska zgodba, je tudi roman o iskanju svoje identitete. Všeč mi je, kako Dora sčasoma spoznava, da si zasluži več, da je tudi ona vredna ljubezni in je dobra v poslu, kar ji da novo samozavest ter veličastno moč. Take junakinje imam rada.❤️Seveda ne gre brez padcev, ampak nisem še videla, da kdo ne bi naredil napake. Če gre navzdol, bo šlo tudi navzgor. Samo verjeti je treba v to, če pa imaš še podporo, potem pa je še toliko boljše.💪🏼
Zgodba je čudovita in polna življenja, taka osvežujoča. To ni samo ljubezenska zgodba, je tudi roman o iskanju svoje identitete. Všeč mi je, kako Dora sčasoma spoznava, da si zasluži več, da je tudi ona vredna ljubezni in je dobra v poslu, kar ji da novo samozavest ter veličastno moč. Take junakinje imam rada.❤️Seveda ne gre brez padcev, ampak nisem še videla, da kdo ne bi naredil napake. Če gre navzdol, bo šlo tudi navzgor. Samo verjeti je treba v to, če pa imaš še podporo, potem pa je še toliko boljše.💪🏼
May 30, 2026
Dora Zupančič je druga od sester Zupančič, ki smo jo spoznali (po Kristini iz lanske uspešnice Najboljše šele pride). 36-letnica, ki je med svojimi na videz popolnimi sestrami vse življenje znana, kot "tamočna" si od nekdaj želi družine. Z Jako je v skoraj devetih letih razmerja že ustvarila neko različico svojih sanj, a ko se ji življenje postavi na glavo ugotovi, da to v resnici niso bile več njene sanje, temveč posledica let in let prilagajanja in odrekanja. Na drugem koncu sveta se tako znajde ne le sama, ampak tudi povsem čustveno sesuta in nemočna. V tistem trenutku se ob njej pojavi čedni neznanec, ki ji z nenadejanim dejanjem prijaznosti pomaga iz zagate.
Popolni liki so dolgočasni in vesela sem, da takšnih Julia absolutno ne piše. Po Kristini, ki je zbežala s svoje poroke, spoznamo Doro, ki ves čas teče proti poroki in družini. Priznam, da mi na začetku kot lik ni bila najbolj simpatična. Pa ne zato, ker bi bilo z njo karkoli narobe, ampak zato, ker je z odnosom do sebe in svojega telesa ves čas postavljala ogledalo tako meni, kot tudi celotni družbi. Ženske velikokrat sprejemamo kompromise in ostajamo v odnosih, ki so lahko za nas povsem toksični in neprimerni, ker v nas obstaja tihi "kaj pa če." Čeprav nam nekdo zatrdi, da bo vedno izbral belo, upamo, da pa bo vendarle kdaj posegel po črnini, ali pa vsaj sivih odtenkih. Tisoč in eno možnost dajemo vsem drugim, razen sebi.
Ker do sebe ... Uh, do sebe pa smo največji kritiki! Komu drugemu bi še izrekale takšne besede, kot jih izrečemo samim sebi? Zakaj se vnaprej odločimo, kakšen vtis bomo naredile in kako nas bodo ljudje obravnavali?
V poplavi feministične literature, ki se trudi postavljati ogledalo in vsiljevati ideje enakopravnosti, ljubezni do samega sebe in opozarjati na vse sorte nepravilnosti in razlik med spoloma, je res izjemno, da jih na koncu tako jasno in glasno servira knjiga, ki naj bi bila “lahkoten ljubezenski roman.” Tematik, kot je položaj žensk v družbi in sprejemanje sebe v vseh oblikah se loti lahkotno in tako zvito, da te vsa spoznanja zadenejo, kot klofuta, ki je nisi pričakoval. Na začetku knjige sem se odkrito pritoževala, zakaj Dora o sebi in svoji teži ves čas govori tako grdo, dokler nisem dojela, da smo nad tem zgroženi samo takrat, ko vidimo to zapisano v knjigi. Ko na ta način potekajo naši notranji monologi, ko na ta način razmišljamo o ostalih ženskah v našem življenju ali pa komentiramo znane osebe in njihov videz, pa je vse to čisto normalno.
Pa ni. Res ni. Kot tudi ni normalno, da se v teh časih ženske svojih sanj, sploh ko so usmerjene v družino in bolj tradicionalne vrednote, velikokrat sramujejo, jih celo skrivajo in se prepričujejo, da morda pa tega res ne potrebujejo. Čeprav se z Dorinimi sanjami ne morem poistovetiti, se še kako lahko vživim v prilagajanje nekomu, ki tvoje želje in sanje tepta, ti pa rineš dalje, ker bo morda nekoč bolje. Pa ne bo. Skoraj nikoli ni. Zato bravo Dora, da si se osvobodila! In pogumno vsem ostalim Doram, ki se še boste. Lepo je biti ljubljen, spoštovan in sprejet. Lepo je, če skrbijo zate, ne le ti zanje.
Julia, čestitke za še en krasen roman. Toplo, toplo priporočam.
Popolni liki so dolgočasni in vesela sem, da takšnih Julia absolutno ne piše. Po Kristini, ki je zbežala s svoje poroke, spoznamo Doro, ki ves čas teče proti poroki in družini. Priznam, da mi na začetku kot lik ni bila najbolj simpatična. Pa ne zato, ker bi bilo z njo karkoli narobe, ampak zato, ker je z odnosom do sebe in svojega telesa ves čas postavljala ogledalo tako meni, kot tudi celotni družbi. Ženske velikokrat sprejemamo kompromise in ostajamo v odnosih, ki so lahko za nas povsem toksični in neprimerni, ker v nas obstaja tihi "kaj pa če." Čeprav nam nekdo zatrdi, da bo vedno izbral belo, upamo, da pa bo vendarle kdaj posegel po črnini, ali pa vsaj sivih odtenkih. Tisoč in eno možnost dajemo vsem drugim, razen sebi.
Ker do sebe ... Uh, do sebe pa smo največji kritiki! Komu drugemu bi še izrekale takšne besede, kot jih izrečemo samim sebi? Zakaj se vnaprej odločimo, kakšen vtis bomo naredile in kako nas bodo ljudje obravnavali?
V poplavi feministične literature, ki se trudi postavljati ogledalo in vsiljevati ideje enakopravnosti, ljubezni do samega sebe in opozarjati na vse sorte nepravilnosti in razlik med spoloma, je res izjemno, da jih na koncu tako jasno in glasno servira knjiga, ki naj bi bila “lahkoten ljubezenski roman.” Tematik, kot je položaj žensk v družbi in sprejemanje sebe v vseh oblikah se loti lahkotno in tako zvito, da te vsa spoznanja zadenejo, kot klofuta, ki je nisi pričakoval. Na začetku knjige sem se odkrito pritoževala, zakaj Dora o sebi in svoji teži ves čas govori tako grdo, dokler nisem dojela, da smo nad tem zgroženi samo takrat, ko vidimo to zapisano v knjigi. Ko na ta način potekajo naši notranji monologi, ko na ta način razmišljamo o ostalih ženskah v našem življenju ali pa komentiramo znane osebe in njihov videz, pa je vse to čisto normalno.
Pa ni. Res ni. Kot tudi ni normalno, da se v teh časih ženske svojih sanj, sploh ko so usmerjene v družino in bolj tradicionalne vrednote, velikokrat sramujejo, jih celo skrivajo in se prepričujejo, da morda pa tega res ne potrebujejo. Čeprav se z Dorinimi sanjami ne morem poistovetiti, se še kako lahko vživim v prilagajanje nekomu, ki tvoje želje in sanje tepta, ti pa rineš dalje, ker bo morda nekoč bolje. Pa ne bo. Skoraj nikoli ni. Zato bravo Dora, da si se osvobodila! In pogumno vsem ostalim Doram, ki se še boste. Lepo je biti ljubljen, spoštovan in sprejet. Lepo je, če skrbijo zate, ne le ti zanje.
Julia, čestitke za še en krasen roman. Toplo, toplo priporočam.
June 28, 2026
Kdo je Dora Zupančič?
Drugorojena v svoji družini, trezna, preudarna, vedno tam ko jo kdo potrebuje. Ta močna.
A ona nikoli ne rabi pomoči?
Ne, zakaj, saj ima vse pod kontrolo.
Ko sem prvič slišala za “ta močno” Doro sem mislila, da se govori o stebru. O ženski, ki zmore vse, ki ima vse pod kontrolo. Na žalost v današnjih časih še vedno ni tako. Ljudje se še vedno pogovarjamo o zunanjem izgledu.
Če je človek drugačen kot drugi se pozabijo vse njegove vrline, vidi se samo da ima nekaj kilogramov viška. Pozabi se da je njegov um briljanten, ker izstopa iz povprečja. Pozabi se koliko dobrega je človek naredil, ker je močnejši ali drugačen v drugih pogledih.
Ko se pogovarjamo o tem ali se spomniš tiste osebe na fešti v roza obleki, se je nihče ne spomni, dokler nekdo ne reče, no, tista močna v roza obleki. Aha, no te se pa spomnim.
Kot “vesela deklica” sem odraščala s takšnimi in drugačnimi nadimki. In naj vam povem. V odraslo življenje sem stopila z minimalno samozavestjo in ničelno samopodobo. Sem danes še vedno tista deklica, ki je imela za popotnico v življenje v glavi hudiča, ki ji je prigovarjal, da nikoli ne bo dovolj dobra ali dovolj pametna ali dovolj lepa? Še je. Vendar se prikaže za kratek čas in v dolgih časovnih presledkih.
Kdor misli, da se takšna čustvena zloraba lahko pozdravi čez noč, se prekleto moti. Potreben je čas in včasih tudi pomoč. Meni je bila potrebna pomoč in pomoč je prišla v obliki človeka, ki me je postavil na prvo mesto. Človeka, ki je videl moj um, moj humor in mojo ljubezen do sveta in ljudi.
Zato Julia, hvala ti za to Doro, ki jo deliš z vsemi nami Dorami, pa naj bomo “ta močne”, “ ta posebne” ali pa samo “ekstra”.
Drugorojena v svoji družini, trezna, preudarna, vedno tam ko jo kdo potrebuje. Ta močna.
A ona nikoli ne rabi pomoči?
Ne, zakaj, saj ima vse pod kontrolo.
Ko sem prvič slišala za “ta močno” Doro sem mislila, da se govori o stebru. O ženski, ki zmore vse, ki ima vse pod kontrolo. Na žalost v današnjih časih še vedno ni tako. Ljudje se še vedno pogovarjamo o zunanjem izgledu.
Če je človek drugačen kot drugi se pozabijo vse njegove vrline, vidi se samo da ima nekaj kilogramov viška. Pozabi se da je njegov um briljanten, ker izstopa iz povprečja. Pozabi se koliko dobrega je človek naredil, ker je močnejši ali drugačen v drugih pogledih.
Ko se pogovarjamo o tem ali se spomniš tiste osebe na fešti v roza obleki, se je nihče ne spomni, dokler nekdo ne reče, no, tista močna v roza obleki. Aha, no te se pa spomnim.
Kot “vesela deklica” sem odraščala s takšnimi in drugačnimi nadimki. In naj vam povem. V odraslo življenje sem stopila z minimalno samozavestjo in ničelno samopodobo. Sem danes še vedno tista deklica, ki je imela za popotnico v življenje v glavi hudiča, ki ji je prigovarjal, da nikoli ne bo dovolj dobra ali dovolj pametna ali dovolj lepa? Še je. Vendar se prikaže za kratek čas in v dolgih časovnih presledkih.
Kdor misli, da se takšna čustvena zloraba lahko pozdravi čez noč, se prekleto moti. Potreben je čas in včasih tudi pomoč. Meni je bila potrebna pomoč in pomoč je prišla v obliki človeka, ki me je postavil na prvo mesto. Človeka, ki je videl moj um, moj humor in mojo ljubezen do sveta in ljudi.
Zato Julia, hvala ti za to Doro, ki jo deliš z vsemi nami Dorami, pa naj bomo “ta močne”, “ ta posebne” ali pa samo “ekstra”.
June 6, 2026
Oh, Dora 🩷
Zgodba druge Zupančičeve sestre, "ta močne", ki se me je dotaknila (verjetno še bolj) kot Kristinina zgodba.
Julija tako lepo opisuje in z veseljem sem spremljala Doro na njeni poti do sreče.
In sem ekstra navdušena, da je na predstavitvi knjige nakazala, da ima v glavi zgodbe vseh sester.
To bo auto-buy🫶✨️✨️.
Zgodba druge Zupančičeve sestre, "ta močne", ki se me je dotaknila (verjetno še bolj) kot Kristinina zgodba.
Julija tako lepo opisuje in z veseljem sem spremljala Doro na njeni poti do sreče.
In sem ekstra navdušena, da je na predstavitvi knjige nakazala, da ima v glavi zgodbe vseh sester.
To bo auto-buy🫶✨️✨️.
June 26, 2026
Srce na dlani je druga iz (upam!) serije knjig pisateljice Petre Julie Ujawe o sestrah iz družine Zupančič. Tokrat ima glavno vlogo Dora, druga najstarejša. Spoznamo jo, ko obupana in s strtim srcem na letališču v Bangkoku išče možnosti za čim hitrejši polet do Ljubljane. Nepričakovano dobi pomoč drugega, slovensko govorečega, potnika.
Zgodba je napisana dinamično in vleče k branju, izmenjujejo se dogodki iz preteklosti in sedanjosti (vse jasno označeno), tako da počasi spoznavamo Doro, kaj se ji je zgodilo in kako se zdaj spopada z novo realnostjo.
Dogodki iz prejšnje knjige, ki so pomembni za razumevanje družinskih odnosov, so predstavljeni iz drugih zornih ali časovnih kotov, tako da ni občutka ponavljanja (za razliko od drugih serijskih del).
Jezik je - kot ga poznamo iz Najboljše šele pride - živahen, bogat, humorističen, pripoved je spet v prvi osebi, ampak ni dvoma, da je Dora drugačna oseba od Kristine.
Prav tako ima tudi Srce na dlani note osebne rasti, od samopodobe do samozavesti, ki so na negativen način žal še kako zakoreninjene v naši kulturi.
Kaj pa zapleti v knjigi? Bo Dora dobila, kar si tako goreče želi? Tega seveda ne povem, ampak sama pot, na katero se je podala, je speljana elegantno in verodostojno do realističnega konca.
O kateri sestri bom brala naslednjič?
Zgodba je napisana dinamično in vleče k branju, izmenjujejo se dogodki iz preteklosti in sedanjosti (vse jasno označeno), tako da počasi spoznavamo Doro, kaj se ji je zgodilo in kako se zdaj spopada z novo realnostjo.
Dogodki iz prejšnje knjige, ki so pomembni za razumevanje družinskih odnosov, so predstavljeni iz drugih zornih ali časovnih kotov, tako da ni občutka ponavljanja (za razliko od drugih serijskih del).
Jezik je - kot ga poznamo iz Najboljše šele pride - živahen, bogat, humorističen, pripoved je spet v prvi osebi, ampak ni dvoma, da je Dora drugačna oseba od Kristine.
Prav tako ima tudi Srce na dlani note osebne rasti, od samopodobe do samozavesti, ki so na negativen način žal še kako zakoreninjene v naši kulturi.
Kaj pa zapleti v knjigi? Bo Dora dobila, kar si tako goreče želi? Tega seveda ne povem, ampak sama pot, na katero se je podala, je speljana elegantno in verodostojno do realističnega konca.
O kateri sestri bom brala naslednjič?
June 20, 2026
Snedla sem jo v dveh večerih. Jaz, ne bralka ljubičev. Čeprav že na začetku veš, kakšen bo konec, je tako kot povsod pomembna pot do tja. Seveda je potrebno zadevo malo zaplesti in se vrteti kot mačka okrog vrele kaše.
June 5, 2026
V Dori vidim sebe. There, I said it. V drugem delu Julia nadaljuje izjemno pisanje, zanimivi, večplastni liki pa zgodbo delajo realistično.
June 15, 2026
Srce na dlani ni le nova ljubezenska zgodba izpod peresa avtorice, ki je že lani navdušila s prvencem Najboljše šele pride, ampak je prava bralna poslastica. Sočni dialogi (notranji in pravi), duhovite domislice, posrečene situacije in nasploh živahno dogajanje te tako potegnejo v zgodbo, da se kar preseliš na kavč k tem malo odpiljenim, a neverjetno srčnim Zupančičevim in v živo spremljaš njihove večje in manjše družinske drame. Tokratna junakinja Dora se ti pa itak usede v srce. Kako in zakaj, pa kar sami preberite, če še niste. Obvezno branje za letošnje poletje.
July 2, 2026
4,5 zvezdice
June 21, 2026
Poleti zelo rada posegam po lahkotnih ljubezenskih romanih in so zame obvezno dopustniško branje. Rada imam namreč pozitivne zgodbe, ob katerih se na plaži ali kje drugje na sončku odklopim in uživam. Problem je, da me pogosto takšne knjige razočarajo, ker so liki preveč površni, skoraj popolni, zaljubijo pa se že po nekaj straneh.Takšne knjige tudi hitro pozabim, kar pa se definitivno ne bo zgodilo tokrat.
Avtorica je uspela spisati pristno ljubezensko zgodbo.To pomeni, da je vključila zraven pomembne življenske teme. Ob branju sem, priznam, potočila tudi kakšno solzo, saj so liki in njihove težave zelo življenjske. Zaradi tega knjiga ni le lahkotna romanca, ampak ponudi tudi nekaj globine in snovi za razmislek.
Kljub temu, pa v osnovi to ostaja ljubezenska zgodba. Dobimo tisto čarobnost in metuljčke, ki spremljajo zaljubljanje, hkrati pa je zgodba prizemljena. Da se vse dogaja v naši lepi Sloveniji in da ne beremo vedno o nekih tujih posebnostih, lepotah, praznikih in podobno, je še dodaten plus. Srečen konec ni samoumeven in ni popoln. Prav zato je zgodba toliko bolj ganljiva in pristna.
Ob knjigi sem res uživala in je bila v teh zadnjih zelo stresnih dneh prava "kurja juhica" za mojo dušo. Večkrat sem pomislila, da bi bila ta knjiga odlična predloga za film. Mogoče pa kdaj🤩🏖
Avtorica je uspela spisati pristno ljubezensko zgodbo.To pomeni, da je vključila zraven pomembne življenske teme. Ob branju sem, priznam, potočila tudi kakšno solzo, saj so liki in njihove težave zelo življenjske. Zaradi tega knjiga ni le lahkotna romanca, ampak ponudi tudi nekaj globine in snovi za razmislek.
Kljub temu, pa v osnovi to ostaja ljubezenska zgodba. Dobimo tisto čarobnost in metuljčke, ki spremljajo zaljubljanje, hkrati pa je zgodba prizemljena. Da se vse dogaja v naši lepi Sloveniji in da ne beremo vedno o nekih tujih posebnostih, lepotah, praznikih in podobno, je še dodaten plus. Srečen konec ni samoumeven in ni popoln. Prav zato je zgodba toliko bolj ganljiva in pristna.
Ob knjigi sem res uživala in je bila v teh zadnjih zelo stresnih dneh prava "kurja juhica" za mojo dušo. Večkrat sem pomislila, da bi bila ta knjiga odlična predloga za film. Mogoče pa kdaj🤩🏖
June 13, 2026
Srce na dlani se navezuje na prvi roman Petre Julie Ujawe, z naslovom Najboljše šele pride, ki je izšel v zbirki Razmerja lani. Tam smo spoznali Kristino Zupančič, četrto od petih sester. Bolj ali manj bežno so nastopile tudi Amelija, Matilda in Ana, o drugi najstarejši, Dori, pa skoraj ni bilo govora.
No Dora (Pandora) Zupančič je glavna protagonistka romana Srce na dlani. In morda, morda, nas čakajo še trije romani, da podrobno spoznamo še ostale tri sestre.
Tekoče napisan ljubič, nekaj manj akcije kot v Najboljše šele pride, nekaj manj prismojenosti (Dora je malo bolj resna od kokošje Kristine), kljub temu pa imamo spet kup tipičnih zapletov, ki jih že po definiciji mora odkljukati vsak ljubezenski roman.
Ona bi, on ne bi. Ona ne bi, on bi. Oba bi, ampak se pretvarjata, da ne bi ... in tako dalje. In ko že misliš, da sta oba končno ugotovila, da bi, se mora spet kaj zaplesti.
(Opozorilo za rosno mlade bralke: če se tip obnaša kretensko, obstaja velika verjetnost, da je res kreten. Da je razlog za njegovo kretenskost travma iz mladosti, ki jo bo ljubezen prave ženske ozdravila, je možno samo v romanih. 😁😉)
"... popolna sreča ne obstaja. Včasih je pomembno le, kaj narediš s tistim, kar ti življenje nameni." ugotovi Dora.
Dovolj filozofiranja. Lušten roman je bil tole. Brez epiloga bi mi bil pa še veliko bolj všeč. Ali vsaj brez zadnje vrstice ...
No Dora (Pandora) Zupančič je glavna protagonistka romana Srce na dlani. In morda, morda, nas čakajo še trije romani, da podrobno spoznamo še ostale tri sestre.
Tekoče napisan ljubič, nekaj manj akcije kot v Najboljše šele pride, nekaj manj prismojenosti (Dora je malo bolj resna od kokošje Kristine), kljub temu pa imamo spet kup tipičnih zapletov, ki jih že po definiciji mora odkljukati vsak ljubezenski roman.
Ona bi, on ne bi. Ona ne bi, on bi. Oba bi, ampak se pretvarjata, da ne bi ... in tako dalje. In ko že misliš, da sta oba končno ugotovila, da bi, se mora spet kaj zaplesti.
(Opozorilo za rosno mlade bralke: če se tip obnaša kretensko, obstaja velika verjetnost, da je res kreten. Da je razlog za njegovo kretenskost travma iz mladosti, ki jo bo ljubezen prave ženske ozdravila, je možno samo v romanih. 😁😉)
"... popolna sreča ne obstaja. Včasih je pomembno le, kaj narediš s tistim, kar ti življenje nameni." ugotovi Dora.
Dovolj filozofiranja. Lušten roman je bil tole. Brez epiloga bi mi bil pa še veliko bolj všeč. Ali vsaj brez zadnje vrstice ...
June 13, 2026
Drugi roman po Najboljše šele pride. Prvi mi je bil res boljši. Mogoče mi je bil prvi bolj pri srcu tudi za to, ker je bila glavna junakinja drugačna, imela bolj pozitiven pogled na svet in se nekako bolj znala spopast ter se navsezadnje naučila postavit zase. Pri Dori pa čez celoten roman je rdeča nit zgodbe njeno nezadovoljstvo s telesom, ker je tako debela. Na neki točki si nisem to niti predstavljat mogla na kakšen način debela? In potem klišejsko spozna seksi poslovneža, ki je za povrh vsega še nesramno bogat jo na neki točki reši na letališču njune poti pa se nenadoma začnejo prepletati. V sami zgodbi ima Dora močen karakter a je kot v prvem romanu neka teza glavnih junakinj ta, da je v prvem romanu bila junakinja 'siva miška' v drugem romanu je ta druga pa debela. Skozi zgodbo pa da ne pozabim da 'ta debela' Dora dela kot Piarovka in je že njen poklic zgrešen z vsem tem kako se ona počuti sama pri sebi. Nekako mi je to skregano. Da ne omenjam, da se ji ne godi tako slabo. S švedom preživi veliko časa na dragih kosilih, večerjah, spa-jih v hotelih ... Ona pa čez celoten roman samo obupava kako še vedno ni poročena in noseča. Menim, da se skozi celoten roman pričakovanja ne zmanjšajo temveč se samo povečujejo. Nikakor glavna junakinja ni bad ass junakinja, ki se pobere se postavi zase in se od tega kaj nauči.
Žal, ampak najboljše je že bilo in to s Kristino. Overall pa lepa zgodba, ki jo prebereš na mah in je odlično poletno čtivo. No se pa naučiš nekaj iz te knjige in to je da če gojimo res visoka pričakovanja do druge osebe postane za drugo osebo odbijajoče.
Žal, ampak najboljše je že bilo in to s Kristino. Overall pa lepa zgodba, ki jo prebereš na mah in je odlično poletno čtivo. No se pa naučiš nekaj iz te knjige in to je da če gojimo res visoka pričakovanja do druge osebe postane za drugo osebo odbijajoče.
June 8, 2026
naravnost čudovito
July 1, 2026
Nisem je mogla odložit. To bo vse kar bom napisala. Petra Julia, njamsi njamsi ✨🥰
Displaying 1 - 15 of 15 reviews