Zadnja večerja

by Avgust Demšar

Kaj se zgodi, ko umetnost prestopi mejo – in jo nekdo prestopi nazaj? V zbirki kratkih kriminalnih likovnih zgodb Zadnja večerja Avgust Demšar prepleta svet sodobne vizualne umetnosti z nasiljem, krivdo in moralnimi dilemami našega časa. Vsaka zgodba izhaja iz konkretnega umetniškega dela ali konceptualne prakse ter jo spremeni v izhodišče za zločin – ali razkritje.

QR kode na koncu knjige bralcu omogočajo vpogled v umetniška dela, iz katerih so zrasle zgodbe, in tako odpirajo dialog med literaturo in sodobno vizualno umetnostjo. Mojca Pišek jih v spremni besedi upravičeno imenuje sodobno-umetnostni eksperimenti z umori.

Galerije, cerkve, ulice in zasebni prostori postanejo prizorišča, na katerih se soočijo svoboda umetniškega izraza, osebne travme in temne sence kolektivnih prepričanj. Demšar s kirurško natančnostjo razgali mehanizme moči, hinavščino družbene elite, manipulacijo z etiko ter vprašanje, kje se konča provokacija in začne odgovornost.

Zadnja večerja je provokativna in neprizanesljiva knjiga – kriminalka brez klasičnih detektivov, v kateri je največja uganka človek sam.

280 pages, Hardcover

First published May 20, 2026

Reviews

[Metka (metkapm) · Rating 5 out of 5]

Zelo zelo zelo všeč. Kratke zgodbe, ki svojo zgodbo bazirajo na resničnih umetniških stvaritvah. Pisatelj pa je vanje vnesel še psihologijo in napravil prave srhljivke. Še takih zgodb prosim! 

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

Ko je knjiga izšla, sem razumela, da gre za "likovne kratke zgodbe ", predstavljala sem si nekaj stripu podobnega in čeprav imam doma celotno zbirko Demšarjevih del, po tole nisem prvi dan po izidu tekla v knjigarno. Nisem oboževalka kratkih zgodb, stripov pa še manj.

Čez čas pa me je le premagala radovednost in sem jo kupila. Ne, nobenih ilustracij ni v knjigi - gre za devet kratkih krimi zgodb, napetih, s presenetljivimi razpleti. Osnova za fabulo vsake zgodbe so pa dejanska umetniška dela, sodobne instalacije oziroma performansi. Ti predstavljajo le izhodišče, Demšarjevo osnovno idejo, iz katere je nato izpeljal zločin.

Odlično napisano. Pri branju prve zgodbe, kjer se zgodi umor z granitno kocko, mi je šel srh po telesu - še posebej zato, ker sem med branjem ležeč ob Nadiži poslušala otroke, ki so razbijali kamne za mojim hrbtom 😁.

Upam, da ne bo prevladala razlaga, da Demšar s temi zgodbami kritizira sodobne umetniške performanse in prevprašuje njihovo smiselnost tako v umetnostnem kot etičnem pogledu. Sama zbirke nisem razumela tako. Gre pač za kratke kriminalne zgodbe, ki poanto umetniškega dela raztegnejo do (etične) skrajnosti.
(Naknadna opomba: v intervjuju v Delu, 20.8.2026, Demšar pove: "Da ne bo narobe razumljeno, večina del sodobne umetnosti, ki jih izjemno cenim, je v celoti konceptualnih. Tako zelo jih občudujem, da sem jim zdaj namenil celo knjigo.")

Super branje so bile te zgodbe - veselim se pa tudi naslednjega romana z inšpektorjem Vrenkom, ki se menda že piše!

[Tamara]

Demšarju je z Zadnjo večerjo več kot očitno uspelo doseči točno tisto, kar so želeli doseči umetniki, o katerih je pisal. Kot na koncu spoznamo predvsem tisti nepoznavalci tega področja, je vzel resnične konceptualne umetniške projekte, jih recikliral v kriminalne zgodbe in nas postavil v isto vlogo kot obiskovalce galerij – nas šokiral, izzval, zgrozil in prisilil k razmisleku. Mogoče tudi prizadel, užalil in sprovociral.

Nepovezane, a povezane zgodbe so mi bile zanimive, vsaka na svoj način, čeprav sem hrepenela (ja, vem, kičasto) po še ... še več drame, več vpogleda, vsaj po kakšnem konkretnem epilogu. Za moj okus jih je tudi bilo preveč, ena za drugo, in vsaka je zahtevala, da se bralec ustavi, razmisli, predvsem pa premaga odpor in mogoče slabo vest. Recimo Zetorjeva kritika kapitalizma in paradoks umetnika, ki začne služiti prav s prodajo kritike suženjskega izkoriščanja delavcev. To se mi je zdela briljantna ironija in odlično nastavljeno ogledalo.
Hkrati pa se mi je zdelo, da je sam koncept prevladal nad zgodbo. Namesto da bi bila umetnost ozadje zgodbe, so zgodbe obstajale predvsem zato, da predstavljajo umetniške performanse. Naši detektivi so bili zgolj nepomembna senca, statisti brez konkretne vloge in razen Miloša, potisnjeni v ozadje.

Glavno vlogo imajo zato definitivno koncepti sodobne vizualne umetnosti. Razumem poanto. Razumem, da tako kot umetniki v knjigi provocirajo obiskovalce galerij, roman provocira svojega bralca. Vprašanje je le, ali je to še vedno predvsem kriminalka ali že dejansko konceptualni eksperiment.
Je Demšar performans izvedel prav nad nami, bralci?
Tisto zaradi česar sploh pišem in prvič resno delim tu svoje mnenje o prebrani knjigi je zadnja zgodba, Zadnja večerja.
Zdela se mi je kot stereotipna predstava "tipične" snobovsko elitistične umetniške srenje (sej ne da bi vedela, sterotip očitno ali pač?),zbrana na fensi večerji, mazohističnega gostitelja... Demšar je, kot ponavadi, odlično gradil napetost, ker je vsak, ki je bral, vedel, da je s hrano nekaj narobe. Ampak to? Ta gnus?

Tisti, ki te zgodbe nismo poznali od prej, smo se definitivno ujeli v past, kot tista zlata ribica v blenderju. Pluli smo naravnost na rezila in sami pritisnili na gumb. Nismo bili zgolj bralci ampak predvsem udeleženci performansa. No, sej a nismo pri vsaki zgodbi. Zakaj me potem kar naenkrat to moti?

Tudi "ruleta" na koncu mi ni popravila okusa. Morbidno? Verjetno. Definitivno. Ampak po vsem, kar je ta sadistični "umetnik" naredil, sem revanšizem doživela kot katarzo. Saj je to tudi namen, a ne? Da čim manj sočustvujemo s storilcem, v tem primeru z žrtvijo. Da nam jo prikaže kot nemoralno in egoistično osebo, ki ji na koncu skoraj privoščiš prevetritev možganov. Kot v prejšnjem Vrelcu življenja z Majcnom. Da bralec neha sočustvovati z žrtvijo, jo je treba najprej skoraj do konca dehumanizirati, da se s tem opraviči dejanje, nasilje. To je njegov psihološki performans, meni in zagotovo še komu zelo dobro poznan iz prejšnjih del, predvsem pa iz same psihologije. Z Zadnjo večerjo ga je samo še izpopolnil, sicer v prvi vrsti groteskno.
No, vsaj meni je ta zadnja zgodba dobesedno fizično uničila knjigo. Bes, jezo in zamero, ki sem jo čutila ob prebranem in dejstvo, da sem sama udeleženka njegovega performansa, je botrovala k temu, da sem knjigo zaključila točno tam, pri tistem prizoru.
Mesne kroglice...Proklete mesne kroglice.
Če sem iskrena, ni krivda avtorja, da imajo nekateri njegovi bralci zaradi kroničnega stresa obupno močan psihosomatski gag refleks, kjer dobesedno bruhaš ob nagravžni vsebini. Tudi brez tega specifičnega stanja, se,v to sem prepričana, vsakemu normalnemu ob napisanem obrne želodec. Niti dokončati je nisem želela. A očitno sodim v tisti del ljudi, ki so voajerji ali sadomazohisti... po enem dnevu pavze sem vseeno prebrala do konca, kot ko ob morbidni nesreči na avtocesti enostavno ne moreš odvrniti pogleda. Potem si jezen nase, zaradi svoje firbčnosti. "Kaj je meni bilo treba tega?“

Je pa spoznanje, da mogoče umetnost, ki potrebuje poln kondom na obrazu Marije ali mesne kroglice iz človeškega sala, da pove svojo poanto, zame preprosto ni dobra umetnost, ampak zgolj grda. Očitno takšno groteskno umetnost dojemam predvsem kot provokacijo. Sploh pa ta šok ustvari kontra učinek - bralec sočustvuje s snobi, no vsaj jaz.

Še kdo?