Tretji roman kresnikove nagrajenke se z Ivano pred morjem povezuje v romaneskni diptih.
V večplastnih in svinčenih sedemdesetih, natančneje avgusta 1975, dobro leto po koncu polkovniške diktature, se skupina gledališčnikov odpravi na ekskurzijo po Grčiji. Med njimi sta Pina in Urban, ne pa tudi njun tesni kolega Timon. Medtem ko obiskujeta antične ostaline, se poleg Pinine preteklosti razkriva tudi arheologija njenega razmerja z obema moškima in po vrnitvi v Ljubljano ni nič več tako, kot se je zdelo pred potovanjem. Po kateri predlogi je igral svojo vlogo na videz dionizično svetli Urban in kaj je skrival apolinični, a temni Timon, bo razkrila šele dramaturgija časa.
Osrednji del romana je potovanje dramaturginje Pine in dramatika in režiserja Urbana po Grčiji v sredini sedemdesetih let 20. stoletja. Vmes Pina pripoveduje o svoji izvorni družini, o začetkih odnosa z Urbanom, o kolegih v gledališču, predvsem pa o Timonu.
Ladje imajo svojo življenjsko dobo in ko se ta izteče, je včasih najbolj racionalno iztrošeno ladjo enostavno potopiti na dno morja. Kako pa umirajo odnosi? Počasi, med ostrimi besedami in prezirljivim molkom, med drobnimi žalitvami in hudimi izdajami. Med jatami ptic, ki napovedujejo, kaj se bo zgodilo, med požrešnimi, glasnimi galebi in nevarnimi, napadalnimi ujedami.
Lepo napisana zgodba. Kot nekje avtorica položi Pini na pero besede: "... očaran nad stikom črnila in papirja, ki je najintimnejši stik med katerimakoli neživima snovema."