Eno mesto, eno naselje, ena stanovanjska stavba, a dva povsem različna svetova. Ali pa se tako samo zdi, saj frustracije obeh osrednjih protagonistov Sinanovićevega romana – Selme, ki je v Slovenijo prišla med bratomorno vojno po koncu Jugoslavije in je, zaradi poroke z Arabcem, še toliko močneje zaznamovana s tujstvom, in Mihe, ki je v tem okolju že kar preveč udomačen, saj si dom predolgo deli z mamo in se že odkrito spogleduje z zakrknjenim samskim življenjem – poganja isti družbeni sistem z vsemi svojimi anomalijami. Druži, ne pa tudi povezuje, ju potreba, da v življenju zavzameta aktivnejši vlogi, katerih poslanstvi sta na moč različni. Nad pripovedjo zato ves čas visi temen oblak verjetne tragedije, ki bi utegnila njuni življenji naposled usodno preplesti in nerazrešljivo zamotati. Se bo to res zgodilo ali pa bosta oba še pravočasno našla nov smisel in se otresla vsiljive družbe stigem in obupa nad tem, kar jima lahko trenutno ponudi prihodnost? Odgovor odjekne kot padec bombe, ki nas doleti scela potopljene v modrino ekrana.
Vzporedno spremljamo zgodbi Selme in Miha. Selma je prišla s starši v Slovenijo iz Bosne v otroških letih. Nato se poroči z beguncem Samijem iz Palestine in se vrne k veri svojih prednikov. Odloči se, da se bo oblačila po načelih vere. Krivice, ki jih doživljata z možem, izkoriščanja, ki se dogajajo ne le priseljencem, jo spodbudijo, da se priključi levo usmerjenim delavskim gibanjem.
Miha je mlad odrasel moški, ki živi z mamo. Še nikoli ni imel dekleta, dneve preživlja v fitnesu in doma za računalnikom, zvečer pa eksperimentira z mamili in pijačo. Počasi ga druženje z nogometnimi navijači in sodelovanje na spletnih forumih uvede v razmišljanje, da so za vse krivi priseljenci, drugi.
Slog je stvaren, več je opisov dogajanja kot pa poglabljanja v doživljanje protagonistov. Namigi na aktualno politično dogajanje niso prav subtilni - očitna je kritika župana večjega mesta in reforme pokojninskega sistema, s katero naj bi leva vlada izdala delavce.
Na koncu je jasna forma, kjer se izmenjujeta Selma in Miha razpadla, v Mihovih nadrealističnih blodnjah sem izgubila nit, prav tako mi prej zgolj bežno omenjena Jana Kosovel, ki kar naenkrat postane osrednji lik, ni delovala smiselno.
Zanimiv roman, ki odpira pomembne teme, a mi njegov slog ni bil blizu.
Na splošno mi izpade kot da je avtor predvsem iskal načine, kako posredovati svojo vednost in obenem strateško ustvarjati napetost. V smislu, zelo zavestno izpeljuje svoje pisanje, ne da bi vanj pustil tisto začudenje in očaranost, ki se mi zdi, da umetniška dela razločuje od esejistike in parabol (pa niti približno ne mislim reči, da je roman specifično esejističen ali basenski). Zato so mi še najbolj všeč tisti deli knjige, kjer zavlada zgroženost nad svetom, ne da bi vanjo avtor implicitno položil politični nazor ali filozofijo.