Pojavi se novi inšpektor Miloš, ki je sodobnejši lik od inšpektorja Vrenka, morda na prvi pogled bolj "ameriški" lik detektiva. Miloš rešuje tokrat primer oziroma primere, ki jih poganjata oziroma "proizvajata" homofobija in splošna skrb za nedotakljivost tradicionalnega pojma družine. Zgodba se še vedno odvija v Mariboru.
Čeravno ne prav pogosto, pa zelo rada berem kriminalke. Miloš je moja prva prebrana knjiga Avgusta Demšarja in popolnoma me je navdušila.
Ne samo, da je knjiga berljiva, zgodba se lepo razvija, dogodki so povezani in nepovezani obenem. Niti slučajno to ni en izmed tistih krimičev, kjer takoj veš kdo je kriv in kako se bo situacija razpletla.
V tej knjigi je malo morje situacij (in zločinov), katere je nemogoče predvidevati. Veliko je zanimivih in večplastnih karakterjev, za katere misliš, da jih poznaš, pa te na naslednji strani spet presenetijo. Poleg vsega tega pa je avtorju uspelo, da se zgodba dobesedno pripoveduje na zelo lahkoten, obenem inteligenten, in zelo humoren način. Ta senca "pripovedovalca", ki občasno zaide s teme, razširi sliko in po potrebi kaj ponovi, je bila med branjem prisotna neprenehoma. In uživala sem ob tem!
Tema - vedno aktualna. Družinski odnosi, homofobija, zločini, delovanje policije, raznolikost v kolektivu, tujci in domačini, liki različnih generacij, več dimenzij dogajanja, vzporedne zgodbe in večplastni karakterji. Glavni lik - zanimiv, na nek čuden način privlačen, kljub temu ne idealiziran. Še bom posegla po Demšarju, zagotovo!
Za češnjico na vrhu smetane - dogaja se v Mariboru. Nekaj tako redkega v slovenskem centraliziranem univerzumu - tako v vsakdanjem življenju, politiki in kulturi.
Še nekaj - med branjem sem si neprestano predstavljala kako dogajanje spremljam v neki zelo kvalitetni krimi mini seriji. Zgodba bi lahko bila odličen scenarij! Ampak hej, pomisliti na to, da slovenska produkcija naredi kakovostno serijo, ki se ne dogaja v Ljubljani in v kateri istočasno igralci dejansko NE govorijo televizijskega standarda v obliki prestolniškega dialekta, je že preveč utopično, ne?
Vsi so brali Goloba, jaz pa sem k sreči odkrila Demšarja. Pričela sem z Otokom in prišla tudi do Miloša. Odlično napisana kriminalka. Nisem sicer ljubiteljica kriminalnih romanov, a Demšarju bom zagotovo ostala zvesta. Super
Knjigo sem poslušala. Ne vem, kako bi bilo z branjem v knjižni obliki, toda občasno dolgovezenje ali pretirano opisovanje me znata tako zdolgočasiti, da knjigo odložim. Tule pa je pripovedovalec res odličen, zato sem, kljub res obsežni knjigi (2x sem si jo morala izposoditi, da sem prišla do konca), vztrajala. Pa še vedno se ne morem odločiti, ali mi je šlo vse skupaj na živce, ali mi je bila knjiga všeč. Opisovanja je bilo res precej. Nek nakupovalni seznam je verjetno v knjigi dolg kar pol strani, vsaj tako se mi je zdelo. Ogromno je tu nekih namigov ter včasih nepotrebnih detajlov. Dogodkov, ki so nametani kar tako. Veliko: recimo; izkazalo se bo: ni pomembno... Konec me je presenetil, razlogi za umore precej manj. Epilog me je skrajno razočaral. Hja, začetni umor v nekem bloku, ki mu kmalu sledijo še drugi umori, je bil zapletena mešanica ugibanj, dokazov, namigovanj v eno ali drugo smer. Za Miloša se prav tako ne bi mogla odločiti, ali mi je všečen ali ne. Na trenutke mi je bil simpatičen, na druge spet ne. A dejstvo je, da me je tole počasno dogajanje vendarle pritegnilo. Zakaj sem pri avtorju pričela s poslušanjem prav Miloša in ne ostalih, bolj popularnih knjig, ne vem, a bom kar takole nadaljevanje. Za poslušanje so te knjige vrhunske.
Po vseh prebranih Demšarjevih delih mi je ta sicer boljša od njegovih začetnih treh, pa vendar ni napeta kot recimo Otok, Cerkev ali pa Tajkun. Razplet dogodkov in umori so mi bili nekoliko čudaški, vse skupaj je delovalo nepovezano. Sploh nisem začutila enakega vznemirjenja kot pri zgoraj omenjenih delih, tako da mi je bilo to branje zgolj solidno.