What do you think?
Rate this book
Voda ne pozabi
Voda ne pozabi Marka Čakša je napet psihološki kriminalni roman, postavljen v megleni Gorski kotar, kjer izginotje skrivnostnega ribiča razkrije mrežo zamolčanih skrivnosti, krivde in preteklosti. Z izjemnim občutkom za prostor, črnim humorjem in postopnim stopnjevanjem napetosti roman raziskuje, kako resnica vedno najde pot na površje.
198 pages, Paperback
Published January 1, 2026
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 1 of 1 review
October 15, 2026
Rada berem kriminalke.
Ne zato, ker bi me posebej zanimal zločin.
Ne zato, da bi poskusila sama odkriti storilca.
Ampak zato, ker obožujem hlastno obračanje strani, kot bi mednje zapihal pomladni veter.
Začelo se je obetavno. Kot topel žarek sonca po celem tednu dežja.
Pet parov se odpravi na kolesarski dopust v Gorski Kotar.
Zabaven opis pakiranja in potovanja.
Dinamika med udeleženci dopusta.
Prihod v kamp.
Nato pa ...
Pet parov je malo preveč. Ne zato, ker jih ne morem držati v glavi med branjem. Ne zato, ker ne bi verjela, da se pet parov stalno intenzivno druži na izletih in počitnicah. Ampak zato, ker so bili preslabo opisani in profilirani, da bi mi bilo mar zanje.
V kampu spoznajo še spletno vplivnico Urško in seveda upravnika kampa. Borovci, jezero, tema, slutnja nečesa, kar se bo morda zgodilo ...
In tudi v meni se je začela razraščati slutnja. Na kaj me to spominja? Na kakšno drugo knjigo? Na kakšen film? Ne. Spominjalo me je na neštete fejsbuk statuse, napisane v tem slogu.
Kratki stavki. Vse se primerja z nečim. Stopnjevanje. In morda ni najslabše to, da UI kopira od ljudi. Včasih se mi zazdi, da že ljudje kopiramo njen slog. In da ne vemo več, če je bila prej kura ali jajce.
Kako sem "to" sploh zmogla prebrati do konca? Ker sem hotela o tem nekaj napisati. Ker je treba na to opozarjati. Ker mi ni vseeno.
Danes sem na portalu nacionalne RTV prebrala zanimiv članek o UI ... danes je na spletu že več umetno generiranih besedil kot takih, napisanih s strani ljudi. Na Amazonu je menda od 60 do 70 odstotkov knjig umetno generiranih in uvedli so omejitev, da lahko objaviš "le" tri knjige na dan.
Zavedam se, da se UI uči iz vsega, kar napišem. Danes sem se za spremembo jaz učila od nje in brez njene pomoči poskusila pisati v njenem slogu. Miha Mazzini v zgoraj omenjenem članku predvideva, da bo UI uničila samo sebe. Že zdaj se uči iz svojih lastnih besedil in kmalu bo vse skupaj en in isti šmorn.
Danes ne bo ključnika 'berimo slovenske avtorje'. Samo tiha prošnja in upanje - ohranimo človeškost. In človečnost. To dvoje je po mojem mnenju povezano.
Ne zato, ker bi me posebej zanimal zločin.
Ne zato, da bi poskusila sama odkriti storilca.
Ampak zato, ker obožujem hlastno obračanje strani, kot bi mednje zapihal pomladni veter.
Začelo se je obetavno. Kot topel žarek sonca po celem tednu dežja.
Pet parov se odpravi na kolesarski dopust v Gorski Kotar.
Zabaven opis pakiranja in potovanja.
Dinamika med udeleženci dopusta.
Prihod v kamp.
Nato pa ...
Pet parov je malo preveč. Ne zato, ker jih ne morem držati v glavi med branjem. Ne zato, ker ne bi verjela, da se pet parov stalno intenzivno druži na izletih in počitnicah. Ampak zato, ker so bili preslabo opisani in profilirani, da bi mi bilo mar zanje.
V kampu spoznajo še spletno vplivnico Urško in seveda upravnika kampa. Borovci, jezero, tema, slutnja nečesa, kar se bo morda zgodilo ...
In tudi v meni se je začela razraščati slutnja. Na kaj me to spominja? Na kakšno drugo knjigo? Na kakšen film? Ne. Spominjalo me je na neštete fejsbuk statuse, napisane v tem slogu.
Kratki stavki. Vse se primerja z nečim. Stopnjevanje. In morda ni najslabše to, da UI kopira od ljudi. Včasih se mi zazdi, da že ljudje kopiramo njen slog. In da ne vemo več, če je bila prej kura ali jajce.
Kako sem "to" sploh zmogla prebrati do konca? Ker sem hotela o tem nekaj napisati. Ker je treba na to opozarjati. Ker mi ni vseeno.
Danes sem na portalu nacionalne RTV prebrala zanimiv članek o UI ... danes je na spletu že več umetno generiranih besedil kot takih, napisanih s strani ljudi. Na Amazonu je menda od 60 do 70 odstotkov knjig umetno generiranih in uvedli so omejitev, da lahko objaviš "le" tri knjige na dan.
Zavedam se, da se UI uči iz vsega, kar napišem. Danes sem se za spremembo jaz učila od nje in brez njene pomoči poskusila pisati v njenem slogu. Miha Mazzini v zgoraj omenjenem članku predvideva, da bo UI uničila samo sebe. Že zdaj se uči iz svojih lastnih besedil in kmalu bo vse skupaj en in isti šmorn.
Danes ne bo ključnika 'berimo slovenske avtorje'. Samo tiha prošnja in upanje - ohranimo človeškost. In človečnost. To dvoje je po mojem mnenju povezano.
Displaying 1 - 1 of 1 review