Hudič Trbovlje trese

by Vid Šteh

Trbovlje. Mesto v Zasavju, ki za seboj vleče bogato 250-letno rudarsko tradicijo in v sebi ohranja neuničljiv uporniški duh delavskega razreda. Toda globoko v zapuščenih rudniških rovih je naznanjen prihod groze, ki bo stresla mesto in njegove prebivalce potisnila v absurdne, kaotične in srhljive situacije.

Smrad, ki ubija. Skrita zgodovina mesta prebudi zanemarjeno staro pokopališče. Otroške sirote po smetnjakih iščejo zavrženo hrano. Dedkova lobanja narekuje potek večne vojne med »našimi« in »vašimi«. Rudar, ki noče končati svojega zadnjega »šihta«. Zapuščene rudarske kolonije, v katerih je vse pripravljeno na prihod novega odrešenika zatiranih in ponižanih.

Hudič Trbovlje trese je zbirka kratkih grozljivih zgodb, ki dokazujejo, da te v Trbovljah vedno slišijo kričati.

Ker se zgodbe odvijajo v Trbovljah, jih večinoma zaznamuje duh socialnega realizma, ki se dotika problematik podhranjenosti delavskega razreda in sistemskega nasilja, ki se izvaja nad družbenimi obstranci. Nekatere zgodbe črpajo navdih tudi iz bogate zapuščine 250-letne rudarske tradicije Trbovelj in njenega svojevrstnega vpliva na sedanjost mesta.

Kljub umeščenosti v specifično okolje nekdanjega rudarskega mesta zbirka postreže z večno aktualnimi tematikami, kot so ideološka razdvojenost zaradi krvave polpretekle zgodovine, strah pred odraščanjem, partnersko nasilje, proces prebolevanja smrti bližnjega in družben odnos do porabe hrane.

Poleg tega zbirka v domači literarni prostor vnaša podcenjen žanr grozljivke, ki tokrat ni namenjen hitri zabavi, temveč nosi močno sporočilo o tem, kako grozljivo je lahko naše vsakdanje življenje.

182 pages, Paperback

Published January 1, 2026

Reviews

[Ajda Naklada · Rating 5 out of 5]

Ko sem odraščala mi je bilo Zasavje precej blizu. Moj ata (dedek) je bil revirni gozdar v Zasavju, zato tudi jaz velikokrat kaj "tuhtam," pa še kakšno drugo besedo sem pobrala od tam. Kot otrok sem se še kopala v Medijskih toplicah, kot najstnica plesala v Mesečini, kot mlada punca sodelovala na kresu v Kisovcu. Skratka, Zasavje mi ni tuje, so mi pa Trbovlje od vsega Zasavja morda najbolj daleč. No, od zdaj naprej imam o Trbovljah živo predstavo, ki mi jo je tako uspešno naslikal Vid, prek svojih kratkih zgodb. Ob tem je bil tako prepričljiv, da se bojim, da si marsikdo ne bo več upal v Trbovlje.

Prozni prvenec Vida Šteha, Hudič Trbovlje trese je zbirka grozljivih kratkih zgodb, ki se vse, brez izjeme, dogajajo na resničnih ulicah in krajih v Trbovljah. Prek zgodb se srečamo s kanibalom, vampirjem, serijskim morilci in vse sorte ostalimi temnimi silami, ki se tako prepričljivo potikajo po ulicah Trbovelj, da sem si jih še sama naslikala pred očmi, čeprav jih v resnici je poznam.

Vidu je uspelo v zgodbe vplesti vse najbolj očitne žanrske prvine in motive, mi je pa všeč, kako jih je uspešno prepletel z lokalnimi legendami, ki so se gradile na plečih knapov in njihovih usod, večinoma tako temnih, kot oglje, ki so ga kopali. Prva stran knjige Trbovlje opiše natanko tako, kot si ga predstavljamo ljudje, ki tam ne živimo; temno, smrdljivo in od ljudi ter od boga pozabljeno mesto, ki živi na pokopališču stare industrije. V resnici so Trbovlje povsem drugačne, a prvi vtis, ki si ga je avtor seveda izmislil, je tako uspešno vzdrževal skozi celo knjigo, da sem ob koncu verjela vsemu, kar mi je serviral. To se mi zdi najpomembnejša lastnost dobrega pisca tega žanra. Da mi uspe prodati svoje ideje in, da nikoli ne mislim, da je karkoli prevlečeno za lase (ovijalka!).

Lahko bi še dolgo razpravljala tudi o metaforah, o simboliki, a bodi dovolj. Toplo, TOPLO priporočam vsem, ki bi želeli prebrati dobre domače grozljive kratke zgodbe!

[Sabina_bere · Rating 4.5 out of 5]

Prijetno presenečenje, moram priznati. Avtor v svojem prvencu srhljivo in nadnaravno spretno prepleta z družbeno kritiko. Kdo bi si mislil, da so Trbovlje tako slikovite in hkrati pod površjem skrivajo polne grozljivosti? Domišljija in realističnost hodita z roko v roki. Pohvalno se mi zdi, da je zakulisje postavljeno v slovenski prostor, saj to bralca bolj približa likom. Na začetku se mi je malce vleklo, ampak sem potem po dveh zgodbah kar hitro padla v ritem in sem knjigo prebrala v enem popoldnevu.

[POLONA · Rating 3 out of 5]

Kot lutka iz cunj, ki ni zmožna samostojno razmišljati, sledim rudarju v temo. Po nekaj korakih skozi hladen svet prispeva do kletke starega rudniškega dvigala, katerega žice začnejo ob premikanju žalostno peti. Rudar dvigne petrolejko proti stropu in snop rdeče svetlobe lovi sence, ki se razlivajo po mokrih stenah okoli dvigala. Vrata kletke se počasi odprejo in stopiva naprej. Dvigalo se začne počasi spuščati proti dnu. Pred nama je zgolj črnina in po nekaj minutah spuščanja v prsih začutim neprijeten hlad.
Nenadoma se dvigalo sunkovito ustavi in z rudarjem stopiva v ozek in visok rov, ki ga z obeh strani držijo pokonci leseni podporniki. Hlad nadomesti vročina. Rudar z ziherco razkrije od vlage lesketajoče se stene rova, ki močno zaudarja po nečem razpadajočem in pokvarjenem. Počutim se, kot da bi hodil skozi gnilo hudičevo črevesje. Rov se nenadoma strese in na dlan mi pade nekaj drobcev rjavkastega prahu.
"Kaj je to?" zašepetam.
"Hudič," z mrkim glasom reče rudar. "Hudič Trbovlje trese."

[Tanja Šterman · Rating 5 out of 5]

"Rudnik je večen. Preživel bo vse nas in vas. Hočete ga pozabiti, vreči v najbližji graben in pustiti, da zbledi iz teh krajev. Vendar ne bo. Rudnik je močnejši, kot si mislite, in njegovega duha vam ne bo uspelo nikoli vzeti."

Grozljivke niso ravno moj žanr. A to jesen se jim ne bom mogla izogniti. Čakata me še zbirki zgodb Dušana Čatra ter Matjaža in Davida Zupančiča. Morda se pa še navdušim nad grozljivimi, srhljivimi zgodbami! Vid Šteh me je s svojim prvencem res pozitivno presenetil.

Ne, ravno strah me med branjem ni bilo. Sem pa uživala v slogu, v zapletih, v opisih Trbovelj in okolice ... Rojena sem v Trbovljah, moj dedek je bil rudar, tam sem preživela prvi dve leti svojega življenja. Na Nasipih, na "Trekitaži". Seveda se tega ne spomnim, a kraji, ki jih Šteh živo opisuje v svojih zgodbah, so mi znani - če ne drugače, iz pripovedovanja stare mame, mame in drugih sorodnikov. Terezija, Žabjek, Kurja vas, Klek, Kešetovo (K4), Sallaumines ...

A pustimo ob strani moje sentimentalne spomine na prednike in otroštvo. Zgodbe iz zbirke Hudič Trbovlje trese so res odlične! Socialna razslojenost, brezposelnost, družinsko nasilje, narkomanija, tradicija rudarstva, kumarati, ... namigi na zgodbo Bog v Trbovljah Ludvika Mrzela, ki sem jo prebrala pred nekaj meseci, ...
Nekatere zgodbe so čudaške, 'weird', na meji 'gravža, gnusa in groze', nekatere se spogledujejo z nadnaravnim, fantastičnim, a večinoma gre za borbe posameznikov z njihovimi lastnimi notranjimi demoni. Kaj se skriva v opustelih rudniških rovih? Si upate pogledati?