What do you think?
Rate this book
Butalci
Saj poznate Butalce, ki so se skregali s pametjo – pa so zmagali Butalci?
Butalci so zimzelena knjiga, ki s svojo žmohtnostjo in satirično ostjo trdoživo kljubuje duhu časa.
Sodi med redke slovenske knjige, ki jih zares poznamo prav vsi.
Po skoraj 100 letih od nastanka prinaša nova izdaja Butalcev prvič v neokrnjeni obliki 42 zgodb (dodanih je
7 prezrtih) in še dve »napol« butalski. Izdajo je uredila poznavalka Butalcev, pesnica, pisateljica in prevajalka
dr. Barbara Simoniti, in jo pospremila z obširno spremno besedo, ilustriral pa jo je France Podrekar.
Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917, torej pred skoraj
točno stoletjem. Od prve knjižne izdaje Butalcev leta 1949 je prav tako minilo že precej desetletij. Pa vendar se
to knjigi nikjer ne pozna – razen v nekaj žmohtno starinskih jezikovnih potezah.
Besedilo Butalcev je brezčasno priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. S tem se je vzpostavilo kot prava
knjižna uspešnica. Le kritiški in literarnozgodovinski odzivi so bili trdoživo zadržani; vse do konca tisočletja niso
zmogli pošteno odgovoriti na temeljno vprašanje: Zakaj so isti Butalci Frana Milčinskega lahko berilo za otroke in
izhajajo v slikanicah, hkrati pa ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata – ne da bi v besedilu
kar koli spremenili?
Na to vprašanje je možen en sam odgovor: ker so literarno besedilo, ki premore vse kakovosti klasične
besedne umetnine. Zato je skrajni čas, da jih začnemo kot tako ceniti – in da dobijo svoje mesto v zbirki
Kondor in med jubilejnimi izdajami.
Dr. Barbara Simoniti v obsežni spremni besedi po kratkem literarnozgodovinskem orisu besedilo slogovno analizira
in žanrsko določi, oriše zgodovino knjižnih izdaj Butalcev ter spregovori še o lektorskih, avtorskih, uredniških in
cenzurnih posegih v besedilo.
Butalci so zimzelena knjiga, ki s svojo žmohtnostjo in satirično ostjo trdoživo kljubuje duhu časa.
Sodi med redke slovenske knjige, ki jih zares poznamo prav vsi.
Po skoraj 100 letih od nastanka prinaša nova izdaja Butalcev prvič v neokrnjeni obliki 42 zgodb (dodanih je
7 prezrtih) in še dve »napol« butalski. Izdajo je uredila poznavalka Butalcev, pesnica, pisateljica in prevajalka
dr. Barbara Simoniti, in jo pospremila z obširno spremno besedo, ilustriral pa jo je France Podrekar.
Fran Milčinski je pet zgodb o Butalcih prvič objavil v zbirki kratke proze Tolovaj Mataj leta 1917, torej pred skoraj
točno stoletjem. Od prve knjižne izdaje Butalcev leta 1949 je prav tako minilo že precej desetletij. Pa vendar se
to knjigi nikjer ne pozna – razen v nekaj žmohtno starinskih jezikovnih potezah.
Besedilo Butalcev je brezčasno priljubljeno in trdoživo kljubuje zobu časa. S tem se je vzpostavilo kot prava
knjižna uspešnica. Le kritiški in literarnozgodovinski odzivi so bili trdoživo zadržani; vse do konca tisočletja niso
zmogli pošteno odgovoriti na temeljno vprašanje: Zakaj so isti Butalci Frana Milčinskega lahko berilo za otroke in
izhajajo v slikanicah, hkrati pa ostra satira o delovanju slabo utečenega državnega aparata – ne da bi v besedilu
kar koli spremenili?
Na to vprašanje je možen en sam odgovor: ker so literarno besedilo, ki premore vse kakovosti klasične
besedne umetnine. Zato je skrajni čas, da jih začnemo kot tako ceniti – in da dobijo svoje mesto v zbirki
Kondor in med jubilejnimi izdajami.
Dr. Barbara Simoniti v obsežni spremni besedi po kratkem literarnozgodovinskem orisu besedilo slogovno analizira
in žanrsko določi, oriše zgodovino knjižnih izdaj Butalcev ter spregovori še o lektorskih, avtorskih, uredniških in
cenzurnih posegih v besedilo.
296 pages, Hardcover
First published January 1, 1949
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 9 of 9 reviews
October 29, 2023
Priznam, da sem malce taktizirala in za zadnji Nakladaratonski teden tega meseca iskala čim krajšo slovensko klasiko. Tako so mi prišli pod roke Butalci v osveženi podobi Zvezdne Beletrine in nisem si mislila, na kak vrtiljak nostalgije me bo popeljala ta knjiga. Vse od prvega stavka, do imen v njej in posameznih zgodb, ki so že skoraj ponarodele - Butalci so brezčasna zbirka pripovedi o ne preveč bistrih ljudje, v kateri vsak od nas najde kakšno vzporednico z resničnim življenjem.
Avtor je Butalce sprva objavljal zgodbo po zgodbo, v časopisih in revijah, kot knjiga pa so izšli mnogo let po njegovi smrti. Od takrat so dobili Butalci kar nekaj podob, pred leti tudi ilustrirano verzijo pri @literamaribor , pa slikanice s posameznimi zgodbami, ki so izhajale pri @sanje.publishing ...
Najnovejša izdaja založbe @beletrina je namenjena mladim bralcem in je jezikovno prilagojena le tem. Kar ne pomeni, da je vsebina kakorkoli spremenjena. Le ta ustreza verziji iz leta 1949, prilagojena pa je do te mere, da so nekatere besede v opombah obrazložene. Pri marsikateri besedi se mi je zdelo, da pa vendarle današnjim otrokom ni tako zelo tuja, a sem po razmisleku ugotovila, da najbrž res le malo otrok danes ve, kaj je latvica, cepec, kašča in pipec. Saj ne, da bi vse te izraze že naša generacija dejansko poznala iz prakse, smo pa mi v otroštvu vseeno več brali stare slovenske mladinske klasike, kot je npr. Kekec, v katerih so se takšne besede uporabljale. Ne vem, kakšna je situacija med otroki v teh časih, a verjamem, da se bere čisto drugačna literatura.
Tole je bilo res krasno nostalgično branje in, če mi vizualna podoba Zvezde Beletrine na začetku ni bila najbolj po godu, vse bolj cenim celostno podobo zbirke, poravnavo besedila, opombe, ilustracije in vse ostalo, s čimer so branje naredili resnično bolj udobno in dostopno. Vsem! Ne le otrokom!
Avtor je Butalce sprva objavljal zgodbo po zgodbo, v časopisih in revijah, kot knjiga pa so izšli mnogo let po njegovi smrti. Od takrat so dobili Butalci kar nekaj podob, pred leti tudi ilustrirano verzijo pri @literamaribor , pa slikanice s posameznimi zgodbami, ki so izhajale pri @sanje.publishing ...
Najnovejša izdaja založbe @beletrina je namenjena mladim bralcem in je jezikovno prilagojena le tem. Kar ne pomeni, da je vsebina kakorkoli spremenjena. Le ta ustreza verziji iz leta 1949, prilagojena pa je do te mere, da so nekatere besede v opombah obrazložene. Pri marsikateri besedi se mi je zdelo, da pa vendarle današnjim otrokom ni tako zelo tuja, a sem po razmisleku ugotovila, da najbrž res le malo otrok danes ve, kaj je latvica, cepec, kašča in pipec. Saj ne, da bi vse te izraze že naša generacija dejansko poznala iz prakse, smo pa mi v otroštvu vseeno več brali stare slovenske mladinske klasike, kot je npr. Kekec, v katerih so se takšne besede uporabljale. Ne vem, kakšna je situacija med otroki v teh časih, a verjamem, da se bere čisto drugačna literatura.
Tole je bilo res krasno nostalgično branje in, če mi vizualna podoba Zvezde Beletrine na začetku ni bila najbolj po godu, vse bolj cenim celostno podobo zbirke, poravnavo besedila, opombe, ilustracije in vse ostalo, s čimer so branje naredili resnično bolj udobno in dostopno. Vsem! Ne le otrokom!
January 20, 2025
Ha!.. I wonder what he meant by that.
-
Aktualna knjiga drgač. Aplikativna marsikje.
-
Aktualna knjiga drgač. Aplikativna marsikje.
December 22, 2015
Svinjar na prižnici je zajel sapo: preklicana je ta reč – svinjam lahko govorim ves dan, tukaj mi pa še za ped daleč ne gre jezik! Iznova se je zaletel in s povzdignjenim glasom dejal: »Vi, vi, vi!« in s prstom kazal na poslušalce. Pa se je izmed poslušalcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prižnici in zagrmel: »Vi, vi, vi vsi skupaj ste svinje, prašički, pajcki!« in je bil vesel, da je tako gladko končal pridigo.
Butalci so mogoče izšli nekaj desetletij nazaj, toda še nikoli niso bili tako relevanti kot v današnjem času. Pokažejo nam ogledalo družbe. Odsev, ki ga je dajala takratna družba se ni spremenil prav nič. Mogoče se ljudem več ne lepi na podplate svež gnoj, tako kot se je včasih ko so zjutraj nakrmili živino v hlevu, pa tudi oblačila jim več ne smrdijo, ker dajo zjutraj na sebe samo ta dražje kremce in parfume. Toda slovenski bogaboječ narod, še nikoli ni v sebi zadrževel take gnojnice in gnilobe, ki veje iz vseh zakotnih kotičkov Slovenije in včasih tudi iz kakšnih malomeščanskih hiš. Vsak narod ima svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Naš narod se je pač odločil da ostanemo 100 let za vsemi drugimi, v tistem času, ko se je sveto hodilo k maši, kjer je gospod presveti župnik pobožal otroke po glavi in velel staršem da je trebo krepko po riti, da se le naučijo cerkevnih moral. Sami so stresali svoj strup, moralo in gnev nad ljudmi na prižnici, za zaprtimi vrati pa počeli gnusobe. Pa so jim ljudje verjeli kot jim verjamejo danes. Bogaboječ slovenski kmet se boji vsega kar je drugače, zato ostane pri sladkem vincu, v cerkveni klopi, ženi, ki dobi zaušnica ko ne uboga moža in otrocih, ki v sebi držijo vso jezo in strah ker ne morejo biti to kar si želijo.
Zato smo pa še vedno Butalci iz Butal. Nekaj gnilega je v tej deželi Slovenski. To je vedel že gospod Milčinski.
Butalci so mogoče izšli nekaj desetletij nazaj, toda še nikoli niso bili tako relevanti kot v današnjem času. Pokažejo nam ogledalo družbe. Odsev, ki ga je dajala takratna družba se ni spremenil prav nič. Mogoče se ljudem več ne lepi na podplate svež gnoj, tako kot se je včasih ko so zjutraj nakrmili živino v hlevu, pa tudi oblačila jim več ne smrdijo, ker dajo zjutraj na sebe samo ta dražje kremce in parfume. Toda slovenski bogaboječ narod, še nikoli ni v sebi zadrževel take gnojnice in gnilobe, ki veje iz vseh zakotnih kotičkov Slovenije in včasih tudi iz kakšnih malomeščanskih hiš. Vsak narod ima svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Naš narod se je pač odločil da ostanemo 100 let za vsemi drugimi, v tistem času, ko se je sveto hodilo k maši, kjer je gospod presveti župnik pobožal otroke po glavi in velel staršem da je trebo krepko po riti, da se le naučijo cerkevnih moral. Sami so stresali svoj strup, moralo in gnev nad ljudmi na prižnici, za zaprtimi vrati pa počeli gnusobe. Pa so jim ljudje verjeli kot jim verjamejo danes. Bogaboječ slovenski kmet se boji vsega kar je drugače, zato ostane pri sladkem vincu, v cerkveni klopi, ženi, ki dobi zaušnica ko ne uboga moža in otrocih, ki v sebi držijo vso jezo in strah ker ne morejo biti to kar si želijo.
Zato smo pa še vedno Butalci iz Butal. Nekaj gnilega je v tej deželi Slovenski. To je vedel že gospod Milčinski.
July 10, 2008
Vedno znova pristanejo v moji roki. Tako majhna knjižica. A tako velika. Miličinski je majstore.
September 14, 2021
Včasih prav rad preberem kaj, kar v mladosti nisem znal cenit.
Ena luštna karikatura slovenske malomeščanskosti so ti Butalci, katerih prigode so včasih še preveč podobne dogajanju dandanes.
Ena luštna karikatura slovenske malomeščanskosti so ti Butalci, katerih prigode so včasih še preveč podobne dogajanju dandanes.
Read
October 24, 2024Vse poti vodijo v Butale.
August 16, 2015
se spomnim da sem poslušov kaseto ko sm bil mejhen - še vedno znam ene zgodbe na pamet :)
September 23, 2018
An old Slovene collection of short stories about a very special (fictional) Slovene village with a challenged mental state. If anyone is interested, I'll gladly transcribe a few into English.
June 6, 2021
Short but funny. Old but gold.
That's all I can say about this collection about old but gold short funny stories.
That's all I can say about this collection about old but gold short funny stories.
Displaying 1 - 9 of 9 reviews