Ferdo Godina, se je rodil v kmečki družini z enajstimi otroki. Po štirih letih ljudske šole se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, ki jo je po treh letih nadaljeval in zaključil v Mariboru. Tu je sočasno obiskoval tudi dramsko šolo pri režiserju Jožetu Koviču. Po maturi je odšel študirat pravo v Ljubljano. Kot dijak in študent se je moral preživljati sam. Pravniškega poklica ni Godina nikoli opravljal. Do začetka vojne se je preživljal kot književnik, nato pa se je leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu boju. V Prekmurju je organiziral Osvobodilno fronto, toda kmalu pobegnil v Ljubljano in se pridružil partizanom, pri katerih je opravljal številne odgovorne funkcije. Med vojno je bil sprejet v Komunistično partijo, vendar je bil z njo občasno v konfliktu in bil celo zaprt. o vojni je delal kot urednik pri Ljudski pravici, kot ravnatelj Slovenskega knjižnega zavoda (zaradi spora s partijo je ostal brez te službe), postal upravnik Slovenske matice, dramaturg pri Triglav filmu in urednik mladinske strani pri Ljubljanskem dnevniku, kar je ostal do upokojitve. Večkrat je rekel, da ni nikoli »težko hodil v službo« in da so mu bila vsa dela, ki jih je opravljal, zanimiva, od vseh pa mu je bil najbolj pri srcu novinarski poklic.
Odlično zapisana zgodba mladega kaplana, ki ga ljubezen do dekleta pelje v pogubo. Nič ni za večno, tudi poklic, ki si ga izbereš na začetku življenja. A glavni junak čuti drugače, ker njegova mati čuti drugače. Tudi po njeni smrti ne najde luči na koncu tunela. Roman je zgodba o življenju, ki bi prav lahko bila resnična. Poleg same zgodbe me je privlačilo dejstvo, da je izredno dobro zapisana. Strukturno teče kot po maslu in bralca vabi po še. Priporočam v branje, mene je knjiga resnično navdušila.