Zelo rada berem knjige iz Camina. Zanimivo je, kako vsak avtor odkriva nekaj drugačnega in kako, kljub podobni romarski poti, vsak najde nekaj svojega.
V tokratni knjige se na Camino del Norte odpravi jezuitski duhovnik Brendan, ki prihaja iz Irske. Težko preboleva bratov samomor in pomisli, da mu bo takšno romanje morda pomagalo. Toda Camino mu ne prizanaša, kar trikrat bi ga skoraj končal, toliko težav, predvsem zdravstvenih, se mu je pojavilo na poti.
Kar je bilo moteče, so bili nešteti komentarji pod črto. Veliko bolje bi bilo, če bi marsikaj od tega, predvsem razmišljanja in besede Ignacija Lojolskega, na katerega se veliko opira, vnesel direktno med tekst. Morda se je temu izognil, da knjiga ne bi bila tako zelo povezana z vero, a zelo hitro se mi teh komentarjev ni dalo več brati. Morda lenoba, morda nezanimanje, a bolj sem spremljala avtorja in njegovo romanje. Nekakšna klasika Camina je tole, z opisi soromarjev, prenočišč, preživljanja dnevov, a morda malo premalo avtorjevega razmišljanja ob vsem tem.