Prva slovenska kriminalka. Zgodba v malem mestu, po imenu Lipnica. V ospredju je truplo mlade ženske, išče se morilca. Bralec od vsega začetka ve, da najočitnejši osumljenec ni storilec kriminalnega dejanja. Policija ni dorasla izzivom, ki jih prednjo postavlja zločin, zato mora zadevo v svoje roke vzeti neuradni preiskovalec. Potek je začinjen tudi z ljubezenskimi zapleti, na koncu pa se izteče tako, da je za vse prav. Znana slovenska odvetnica dr. Ljuba Prenner se je rodila leta 1906 na Fari pri Prevaljah. V tridesetih letih, ko je obiskovala pravno fakulteto na ljubljanski univerzi, je Ljuba padla skoraj na vsakem državnem izpitu, ki ga je opravljala prvič, pa čeprav je na primer za iste izpite inštruirala svoje kolege, ki so naredili izpit brez težav. Ne glede na to, da je zaradi tega namesto štirih za študij ‘zapravila’ šest let svojega življenja, je nazadnje vendarle postala pravnica. Glavni kamen spotike je bil seveda njen zunanji moški videz, ki mu je sledila vse svoje življenje. Kljub uspešni odvetniški karieri in sposobnostim, s katerimi je presenečala v sodniški dvorani, si je Prennerjeva vedno želela postati priznana pisateljica. Večina njenih del ni nikoli doživela izdaje in je ostala v rokopisih, nanjo pa so pozabili tudi skorajda vsi avtorji literarno-zgodovinskih knjig in učbenikov. Tako naši otroci v šolah ne izvedo nič o tem, da je Ljuba Prenner avtorica prvega slovenskega kriminalnega romana. Čeprav je bila napeta kriminalka z naslovom Neznani storilec leta 1939 v času izida prava uspešnica, so jo slovenski literarni kritiki mirno spregledali. Povod za pisanje je bila stava, da Slovenec pač ne zna napisati dobre kriminalke. Ljuba je to storila v treh mesecih. Leta 1960 se je seznanila z Marijo Mrzel Krenker, z Mimiko, ovdovelo gostilničarko. Njuno znanstvo je preraslo v sedemnajst let trajajoče prijateljstvo. Prennerjeva je leta 1977 umrla za rakom na dojkah.
Zelo soliden prvi slovenski detektivski roman. Slogovno sicer nekoliko okoren, z antiklimaktičnim koncem. Toda nezmotljivo feminističen in satiričen do tedanje malomeščanske družbe. Deloma bi ga res lahko oklicali tudi za parodijo, saj je njen detektiv, France Barnavt, v marsičem zelo drugačen od junaškega Sherlocka Holmesa (ki ga avtorica omenja v knjigi), nenazadnje tudi po tem, da je osebno, romantično povezan z žrtvijo. Parodično je tudi samo vzdušje v Lipnici, kjer se amaterski detektivi kar drenjajo med sabo, cela vas pa se je takoj pripravljena spraviti na izobraženega prišleka. Sicer pa imamo vse, kar rabi dobra detektivka, umeščena v ta prostor: gostilne, beznice, podkupljivega in samovšečnega novinarja, maščevalno razžaljeno žensko, nesposobne žandarje, tihotapce, sodnika, ki ga skrbi za bolno mamo, in zlasti žrtev, ki je največja žrtev svojih okoliščin (spola) … Pa tudi vse, kar rabi prava detektivka: ključni indic, tri ožje osumljence, zločinca, ki se skriva bralcu pred nosom, alibije, preiskavo, razrešitve, skoraj celo končno soočenje na veselici … Škoda, ker pripovedovalec nekoliko preočitno izpostavlja skritega zločinca, ampak občinstvo je bilo že takrat pač bolj trde sorte. Škoda, ker nisem prebral pred Dohtarjem, ker bi lahko vtaknil vanj marsikatero referenco. Več pa v epizodi podkasta O.B.O.D. v živo na letošnjem Krimifestu! P. S. Je pa spremna beseda Igorja Grdine kriminalno slaba, če ga smem parafrazirati. Medtem ko trdi, kako prejšnjega režima kriminalka ni zanimala, se tudi sam v spremni besedi več ukvarja s prejšnjim režimom kot z romanom, ki bi si zaslužil boljšo kontekstualizacijo in razčlembo. Ampak eno je braniti krimič pred socializmom, drugo pa uvideti njegovo feministično in proti-meščansko poanto (dobro, to slednje celo ujame). Zanimivo pa je, da omenja kriminalke iz 19. stoletja, pri čemer ni čisto jasno, katere točno misli, saj jih literarna zgodovina našteva zelo malo, pa bi jih lahko naštel tudi on.
Neznani storilec je prva slovenska malomeščanska kriminalka. V Lipnici se zgodi strašen zločin. Najdejo ustreljeno Ančko, sum pa pade na več oseb, prav toliko pa je tudi detektivov, ki poskušajo razvozlati skrivnost. Knjigo je težko jo je primerjati s sodobnimi kriminalkami, saj je slog starinski in včasih zelo naporen. Ima pa zgodba kljub temu presenetljivo dobro zasnovana.
Prva slovenska kriminalka! Baje napisana za stavo, da Slovenec ne zna napisati dobre kriminalke. Stava bi bila definitivno izgubljena, zgodba je odlična, kot bi bral Cankarja ali pa Jaro gospodo, le da je šund. Zgodba Ljube Prenner si pa itak zasluži svojo knjigo.
Neznani storilec se seveda ne more primerjati s kriminalkami, v kakršnih smo navajeni uživati danes. Če jo presojamo v duhu časa, v katerem je nastala, pa si vsekakor zasluži pozitivno oceno. Kljub precej arhaičnemu jeziku je zelo berljiva in se (očitno) tudi po več kot 80 letih od nastanka še vedno bere.
Eden prvih slovenskih kriminalnih romanov, ki bi se lahko z manjšimi popravki dogajal tudi v modernem času. Avtor Ljuba Prenner k elementom kriminalke doda tudi nekaj komedije zmešnjav in parodije in ustvari zabavno zgodbo. Ne vem, ali je to bil takratni stil, ampak "head hopping" je občasno moteč in rahlo zmedljiv.
Ljuba Prenner je v javnosti bolj poznana kot pravnica, ki se je oblačila kot moški in je morala zato prenesti veliko opravljanja zlobnih jezikov. Znana je njena izjava, da "kdor za mojim hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja." Bila pa je tudi pisateljica, napisala je nekaj povesti in dramskih del. Najbolj znano njeno delo je pa prav gotovo Neznani storilec, ki ga štejejo za prvo slovensko kriminalko. Arhaičen jezik, malo preveč oseb - stalno sem morala listati nazaj, da sem se spomnila, kdo je kdo. Če je na prizorišču zločina najdena cigaretnica z inicialkami, je jasno, da bodo enake inicialke delili vsaj trije ljudje ... Sicer se čisto luštno bere. Moram pa priznati, da mi je bilo bolj všeč opisovanje čustev, ljubezenski zapleti med protagonisti, ... kot pa sam kriminalni zaplet. Kdo je ubil mlado dekle? Očitno je imela ljubimca, ker je ugotovljeno, da je pred kratkim nekje opravila ilegalni splav ... Kam so izginila njena pisma in prihranki? Preberite. Se splača.