Смъртта кара Ауди

by Kristian Bang Foss, Кристиан Банг Фос

„Отдавна бяхме престанали да бъдем граждани. Да ни наричат така, си бе чисто нанасяне на обида и морални щети. Затова можехме единствено да се смеем.“

Асгер, наскоро претърпял крах в личния и професионалния си живот, слиза достатъчно ниско в социалната йерархия, за да стане асистент на нелечимо болния Валдемар и да се запознае с живота в крайния квартал Стентофте в Копенхаген. Той е белязан от грозота, безсмислие и безнадеждност, които достигат абсурдни размери. Жаждата за живот и непоклатимостта на духа, приютен в рушащото се тяло на Валдемар, изпращат двамата герои на пътешествие през Европа до Мароко с надеждата за изцеление при мистичния лечител Торби ел Меки. По пътя те вкусват от истинския живот – пъзел от човешки съдби, различни култури и перипетии. Това е трагикомична история за силата на приятелството и човешката воля, която триумфира въпреки – а може би заради – вечния невидим спътник, който ни следва на всяка крачка.

Genres: Fiction, Danish, Audiobook, Contemporary, Scandinavian Literature, Read For School, Roman

200 pages, Paperback

First published January 1, 2012

Reviews

[Sonja Rosa Lisa ♡ · Rating 2 out of 5]

Asger steckt in einer Art Lebenskrise, als er Betreuer für Waldemar wird. Waldemar leidet an multiplen Krankheiten und ist Rollstuhlfahrer. Nun hat er von einem Heiler in Marokko erfahren, der schon vielen Menschen helfen konnte. Waldemar schöpft Hoffnung und möchte auch nach Marokko. Doch zunächst müssen Asger und Waldemar sich um die Finanzierung kümmern.
*
Mein Leseeindruck:
Dieses Buch ist wieder eines von denen, bei denen es mir richtig schwerfällt, eine Rezension darüber zu schreiben.
"Spitzentitel Frühjahr 2014" steht hinten auf dem Buchdeckel, und der Roman wurde mit dem EU-Literaturpreis 2013 ausgezeichnet. Demnach muss es ein gutes Buch sein.
Leider konnte der Autor meinen Lesegeschmack nicht treffen. Die Geschichte an sich fand ich zwar durchaus interessant, aber mit dem Schreib- und Erzählstil hatte ich Probleme. Ich mochte den trockenen Humor und die Sprache nicht und konnte auch mit den Figuren nicht warmwerden. Weder Asger noch Waldemar waren mir sonderlich sympathisch.
Obwohl das Buch mit knapp über 200 Seiten recht schmal ist, habe ich doch lange dafür gebraucht, es zu lesen, weil es mich einfach nicht fesseln konnte. Mir fehlte die Spannung.
Auch das Ende fand ich sehr enttäuschend und ziemlich unpassend. Ich bin wohl einfach nicht die Zielgruppe für diese Art von Humor.

[Nikola · Rating 2 out of 5]

2,5/5
(Nie jest zła, po prostu nie podobał mi się styl autora)

[Frederik Bjerre Andersen · Rating 4 out of 5]

Det er længe siden, jeg har læst (slugt!) en bog så hurtigt som Døden kører Audi. Og det endda på et tidspunkt, hvor jeg dårligt havde tid til at læse, og uden at jeg læste særlig, sindsygt hurtigt.

Bogen foregår meget af tiden da heller ikke i spor hurtigere tempo, end Waldemars rullestol kan køre - og den løber endda på et tidspunkt helt tør for strøm midt på en af stierne i forstadsghettoen Stentofte. Waldemar er bogens ene hovedperson og lider af alle de sygdomme, man kan forestille sig. Det er derfor han hyrer jeg-fortælleren og eks-reklamemanden Asger som hjælper, og sammen udvikler de et helt specielt partnerskab baseret på et sarkastisk og smaddersjovt syn på mistrøstigheden. Inden de altså få en uventet sponsor, køber et folkevognsrugbrød og drager afsted på et aparte road-eventyr for at finde Waldemars angiveligt eneste chance for at overleve sine kroniske lidelser i længden: Healeren Torbi el Mekki i Marokko.

Bang Foss' sprog er sprudlende, sjovt og tilmed flintrende opfindsomt, endda poetisk af og til. Men det er så også samtidig det eneste, der irriterede mig midt i beat-eventyret: den nærmest skødesløse brug af metaforer og sammenligninger:

Syrenerne på plænen blafrede som faner fra røggranater, og længere bagude lå trægrænsens farveløse bræmme af mørke som en overløbe, der vogtede på en hemmelighed. Plænen var fladhamret, upudset sølv.

Det er jo ikke dårligt, bestemt ikke. Men det, der alligevelirriterer mig er sammenligningernes manglende sammenhæng med plottet, både lokalt og globalt. Det er måske pernittengrynet, men jeg holder af, når de sproglige virkemidler, ligesom i megen poesi, hænger sammen i et net, der indkredser det beskrevne univers. Og hvor man, hvis ikke det er vejen (som hos Helle Helle, fx) helt afholder sig fra den slags virkemidler: gå ikke over sporet – det er en metafor...

Der er Foss’ meget mere lemfældig, han drøner nærmest af sted på skinnerne og kører historien tyk og tynd i sammenligninger. Men det har - indrømmet - også været en opvågnen for mig, for det virker jo, når det er gjort godt. Og godt, og tilmed humoristisk, det er det at køre med Foss i døden, i Folkevogn såvel som Audi.

[Natalia Sypuła · Rating 3 out of 5]

Przeczytana podczas TYGODNIA SKANDYNAWSKIEGO.

[Sabina_bere · Rating 3 out of 5]

V zgodbo sem vstopila brez pričakovanj. Na momente sem se res sicer zabavala ob določenih absurdnih scenah, vendar sem se na koncu počutila nekoliko "prazno". Sicer mi je nenavadna naveza med mladim invalidom in njegovim (do nedavnega brezposelnim) pomočnikom taka res simpatična, vendar se zgodba kar nekako izgubi med njunim potovanjem v Maroko. Zbegal me je konec, ker je ostalo kar nekaj nerešenih vprašanj, ampak ne bom "spojlala".

[shubiektywnie · Rating 4 out of 5]

🎧
3,5

„Smierć jeździ audi” to połączenie biedniejszej wersji „Nietykalnych”, elementów komediowych z „Kac Vegas” z nieco dziwacznym realizmem magicznym i mądrym, choć mało odkrywczym przesłaniem.

Dało się lubić głównych bohaterów i ich rubaszny humor, podobał mi się też poboczny wątek pomocy społecznej, choć nie jestem pewna, czy miał wybrzmieć tak, jak ja go odebrałam, ale w ogólnym rozrachunku to nie było nic, co jakoś głębiej by mnie poruszyło.

[Petra Miocic Mandic · Rating 4 out of 5]

https://procitajto.com/2017/02/03/smr...

Danska je zemlja blagostanja, obilja i socijalne osjetljivosti. U takvu sigurnom okruženju i nije osobito teško stvoriti naciju sretnih ljudi. Toliko sretnih da su osnovali Institut za istraživanje sreće, bivanje sretnim pretvorili su u nacionalni sport. Englezi su izmislili nogomet, a Danci hygge. I sada ga cijelom svijetu prodaju kao univerzalno primjenjiv recept do posvemašnje sreće i zadovoljstva. Jer Danci žive najispunjenije živote i, ako itko, oni znaju prodati sreću.


No u Danskoj žive i ljudi poput Waldemara, protagonista Nagradom Europske unije za književnost ovjenčanog romana Smrt vozi Audi danskog pisca Kristiana Bang Fossa. A Waldemar živi u vrlo ružnom predgrađu Kopenhagena, onakvom za kakvo bi, da kojim slučajem živi danas, Hyeronimus Bosch pronašao mjesto na svojim slikama, predgrađu rezerviranom za ljude s društvene margine; doseljenike, osobe slabijeg imovinskog stanja, starije i nemoćne, invalide… Sve one čije postojanje, na ovaj ili onaj način, ovisi o pomoći socijalno osjetljive danske države. Waldemar trpi bolove ne jedne već mnogih bolesti i njegovo je srce poput magarca; neumorno gura naprijed, no u jednom će trenutku tvrdoglavo stati. U jednom nepredvidljivom trenutku. Možda danas, možda sutra, a možda, donekle se nada Waldemar, i za nekoliko bogato ispunjenih desetljeća. A čime je čekanje bolje prikratiti nego nadom? Stoga Waldemar sate i dane provodi pred malim ekranom, uranjajući u priče sretnih završetaka iz produkcije američkih reality-showova, kako bi se zabavio ili kako bi bio spreman jednom kad i njegova priča dođe na red na popisu za ispunjenje životnih želja.

O Waldemarovu bi se životu malo znalo da nije Asgera, naratora čiji čvrst, satirom obojen, pripovjedački glas vodi čitatelja cestom jednog iz potrebe nastalog i u težnjama ugušenog, gotovo pa prijateljskog, odnosa. Asger je one mitske, recesijske, 2008. godine otpušten iz reklamne agencije čiji je kreativni kotačić dotad bio. Istini za volju, više no recesija njegovu je otpuštanju pogodovala sklonost k liječenju bezidejnosti plagiranjem. A ulasku u Waldemarov život kumovala je Asgerova potreba da nedostatku novca, posla i perspektive doskoči pretjerivanjem u hrani, piću i očajavanju. Pretio, lagano kliznuvši u alkoholičarske vode i bez nade za skorim potpunim oporavkom, prihvaća biti asistent jednom invalidu. Čisti usputni posao, odskočna daska dok ne pronađe nešto bolje.

No ponekad se na odskočnoj dasci i zaustavimo, nespremni na skok, sputani strahom od visine ili utapanja. Tako i Asger svoje dane provodi bivajući Waldemarov plaćeni prijatelj. Jer jedina mu je zadaća, zapravo, ispunjavati Waldemarovo vrijeme i pomagati mu u iznalaženju puteva do dodatnih općinskih novčanih sredstava. Iako to i nije posve primjereno pripisati romanu ovako izraženog satiričkog podteksta, jedina mu je zadaća s Waldemarom promišljati o novim načinima kraćenja vremena nadom. Nada je prijeko potrebna obojici, a danska će im država, i omogućiti da pronađu nadu. Unutar danskih granica. Za put iscjeljenja, samoostvarenja i ozdravljenja, put koji će ih provesti preko pola Europe i završiti u Maroku, pred vratima slavnog iscjelitelja, morat će se pobrinuti sami.

Na taj je način Kristian Bang Foss, iako ih nije fizički odijelio, svoj roman podijelio u dva dijela. U prvom dijelu rastače dansko društvo kako bi svakom od slojeva udijelio oštrim humorom protkanu kritiku. Kritiku, naposljetku, dobiva i danski državni sustav, najsavršeniji na svijetu, sustav koji se također bori, kako s pukotinama unutar sebe sama tako i s onima izvana koji stalno tražeći još te pukotine čine još vidljivijima, oštrijima, izraženijima. Drugi je pak dio autor oblikovao kao roman ceste, roman puta, traganje za ostvarenjem nade i hvatanjem onog vječno neuhvatljivog možda, uvijek tako spremnog u posljednjem času iskliznuti iz ruku. Taj put u marokansko možda prijeko je potreban obojici protagonista, željnih promjene, pomaka, iznalaženja smisla u besmisleno jednakim, ispraznim, besciljnim kopenhaškim danima. Metaforički, put u možda potreban je svakom čitatelju ponaosob i svakome se upravo njegovo možda doima najteže dohvatljivim. Tom metaforom Bang Foss opominje i sve one koji Dansku promatraju izvana jer, dok ostatak svijeta čezne za putom do Danske, mnogi Danci čeznu za izlaskom. Putem u negdje. Pa bilo to negdje i Maroko.

Postavivši Audi u naslov romana čijom se radnjom proteže za put kupljeni Volkswagen, autor čitateljima daje naslutiti kraj. Zapravo, uopće ga od njih ne skriva. Ne kako bi narušio čitateljski užitak već kako bi istaknuo koliko je put bitniji od cilja. I koliko to često, krateći vrijeme nadom, zaboravimo.

[Lammoth · Rating 5 out of 5]

Нали сте чували за Дания, онази северна страна, която прилича на разбил се на пода кораб, направен от Лего, вследствие на което са се разхвърчали стотици тухлички? Ако трябва да сме точни - в Дания има 406 островчета. За датския език казват, че той звучи като шведски, говорен от много пияни шведи, чийто думи едва се долавяли.

Взех си няколко книги от съвременни датски писатели: на Грьондал, на Адлер-Улсен, Петер Хьог, но за моя изненада най-много ми хареса най-малката книжка на най-непретенциозния автор. Самата корица с хипи-вана на фолксваген веднага навява усещането, че това е от онези пътнически, туристически романи, които всички си взимаме лятото за по път. Обикновено сме свикнали те да са лековати, с по-приключенски характер, без да претендират за стойност.
Кристиян Банг Фос обаче е типичен съвременен писател, който тръгва от една базова история, която да повлече читателя и без да натрупва с излишни изповедания, понякога дори само с описването на сетинга или беглото споменаване на наглед незначителни елементи, писателят изгражда доста солиден роман.

Асгер е главният образ в "Смъртта кара Ауди". Работи в областта на рекламата, този съвременен феномен, като миг невнимание, едно прибързано използване на снимка от интернет, довежда до политически скандал. Оттам всичко за него се сгромолясва като викингски чук върху римска каска: губи работата и репутацията си, разпада се семейството му, губи апартамента и бъдещето си. Неволята го кара да приеме невзрачна работа в краен квартал в Копенхаген. Стентофте като име е измислица, но Банг Фос го е изградил на базата на действителен квартал, в който е работил. В него атмосферата е почти анти-утопична, споменава се, че е пълен с бежанци, а оттам и очевидно се получават доста социални сблъсъци.

Асгер се запознава с драматично-комичния Валдемар, трудно движещ се инвалид, болен от десетки неизлечими болести, живеещ на социални, като от тях намазват и родителите му. Датският автор не се занимава с проблемите на бежанците и далаверите със социалните помощи, но само беглото им споменаване ясно ги сочи като сериозен социален и политически бодлив трън в Дания. Той също поставя на показ и проблемите със старите хора, с некачествената стока във веригите магазини, с пушенето на марихуана от болни, както и много други. Но всичкото стои като декор встрани. Самият Кристиян е и художник на комикси, което си личи.

Асгер и Валдемар решават да заминат за Мароко, където искат да срещнат мистичен и екзотичен лечител. С всички усилия успяват да организират това пътуване и да минат през Германия, Франция и Испания, където срещат колоритни образи и стават свидетели на интересни малки събития. Кристиян Банг Фос оставя сами да преценим дали това спиритуално пътуване е било успешно или не. Въпреки гротесковата аура на Валдемар и неговият странен характер, в края може би ще му се възхитим и ще го разберем. Действието винаги е за предпочитане, изживяването на мигове струва повече, отколкото чакането им.

[Kuszma · Rating 4 out of 5]

Íme, a szépirodalomban is megvannak a megfelelői a citromos sörnek. A gourmandok alighanem megvetően limonádénak nevezik az ilyet, de azért technikailag sör ez – például van alkoholtartalma is. Asger, az ex-marketinges csúszik lefelé a társadalmi lejtőn, egészen Stentofte városrészig, ami Józsefváros vagy Havanna-lakótelep dán megfelelője lehet. Ott kénytelen Waldemar, a kerekesszékéhez kötött beteg srác botcsinálta ápolójaként tündökölni, akit csak a bőkezű skandináv szociális háló tart a felszínen. Mondhatni, ez az elem az alkohol a könyvben: a nyugati szegénység, a fogyasztói társadalom peremvidékének ábrázolása. No, azért ne számítsunk nagy alkoholfokra: az író például elég bátor ahhoz, hogy érintse a rasszizmus kérdését (egy főként bevándorlók és leszakadt dánok lakta negyedben ezt elmismásolni nem is nagyon lehetne), de igazából nem kezd vele semmit. Így van amúgy minden necces kérdéssel: mintha lenne némi kapitalizmus-, meg jóléti társadalom-kritika, de elég megfoghatatlanul, úgyhogy az olvasó végig bizonytalan – ez most az, vagy nem az?

Aztán átmegyünk road movie-ba: Waldemar és Asger elindul egy VW mikrobusszal Marokkóba, egy rejtélyes gyógyítóhoz, miközben egy rejtélyes Audi bukkan fel mögöttük, és egyéb rejtélyes rejtélyek is történnek itt… Azt azért nem állítom, hogy Bang Foss tövig rágatja velem a körmömet, de a figyelmemet végig fenntartotta – érdekelt, mire futnak ki a dolgok. Időnként kifejezetten szellemes-kellemes-jellemes olvasmány a nagy irodalmi toptémák egyikéről: arról, hogy több tud-e lenni attól az ember, ha kilép a világból önmagát megkeresni. Jól esett.

[hopeforbooks · Rating 4 out of 5]

"Śmierć jeździ audi" Kristian Bang Foss to historia przyjaźni dwóch mężczyzn. Życie Asgera zaczyna się walić - traci pracę, rzuca go dziewczyna, a całe dnie spędza przed telewizorem. Zdesperowany postanawia odpowiedzieć na ogłoszenie o pracę i zostaje asystentem osoby z niepełnosprawnością. W ten sposób poznaje Waldemara.

Jesteśmy świadkami nawiązującej się przyjaźni między mężczyznami i towarzyszymy im w kolejnych przygodach. Waldemar cierpi na wiele chorób, a jego pragnieniem jest podróż do pewnego uzdrowiciela z Maroko.

To przewrotna, nieco absurdalna lektura, która rozczula i chwyta za serce. Jest ciepła, trochę przerysowana, ale zdecydowanie ma swój urok. To bardziej szalona i pokręcona wersja filmu "Nietykalni". Bardzo wam ją polecam!

[Signe Lundøer · Rating 5 out of 5]

Det er en af mine yndlingsbøger. Jeg har læst den med tre skoleklasser, som desværre ikke altid er helt lige så meget oppe at køre, som jeg er. Jeg elsker det aparte makkerpar, som hovedpersonen Asger og Waldemar udgør, jeg elsker Waldemars tilbagelænethed og jeg elsker mest af alt bogens humor. Det er drømmeguf!

[karolina wiktoria · Rating 4 out of 5]

3,5?
banany humor, bezsensowna podróż z określonym
celem, po drodze wiele blantów, swędzących rozmów i szans. intryguje mnie sam rozwój ksiazki, relacji, to, że zdałam sobie sprawę z niektórych oczywistości po
czasie. podobało mi sie wymowne milczenie, chociaż nie syci bez dopowiedzeń, nie pozostawia chęci do otępiającej ciszy, mam ochotę ja zmącić, bo leniwie
parzy, jak ten piasek

[Marika_reads · Rating 4 out of 5]

Przyznam Wam szczerze - książka podczas czytania bardzo mi się podobała, ale minął niewiele ponad tydzień i sporo wylecialo mi już z głowy, ale niekoniecznie jest to wina książki, zresztą nadal bardzo wam ją polecam.
Fabuła oparta na historii jak z filmu „Nietykali” (choć sama go nie oglądałam) - mamy pogubionego w swoim życiu narratora, który właśni stracił pracę, a zaraz potem żonę. Nie może sobie znaleźć żadnego odpowiedniego zajęcia, a popada w długi. W końcu zatrudnia się jako opiekun osoby z niepełnosprawnością, a konkretnie Waldemara poruszającego się na wózku miłośnika blantów. I tak zaczyna się ich relacja, przeradzająca się powoli w przyjaźń.
Początkowo niewiele się w tej powieści dzieje, właściwie opiera się na rozmowach obu bohaterów skupiających się na beznadziejności życia (jak dla mnie brzmi super!). Akcja zaczyna przyśpieszać kiedy Waldemar decyduje się chwycić ostatniej deski ratunku i wyruszyć w podróż do marokańskiego uzdrowiciela (sic!) i zabiera ze sobą naszego narratora. A tuż za nimi kroczy Śmierć.
Przyjemne to było, świeże i niezbyt często spotykam się z literaturą piękną opartą na relacji przyjacielskiej. Tutaj oddane to słodko-gorzko, ale ze szczyptą humoru i miejscami ciepełka na sercu. Jeśli szukacie wciągającej, oryginalnej powieści na zbliżające się (niestety) długie jesienne wieczory to polecam :)

[AURORA RU · Rating 5 out of 5]

Ļoti skandināvisks downshifting stāsts iz pārizglītotā dienasnaudas saņēmēja dzīves, izklaidējoša lasāmviela (nu, aizkustina mani šie skandināvu omega-vīrieši!), kuras saturs pats par sevi līdz 5 zvaigznēm nedavilka, bet izmantotie literārie paņēmieni un nāves klātbūtne tomēr padarīja visu episkāku, līdz ar to-stabils 5.
Stāsts, kas sākas ar nevērību reklāmistu ofisā un nolaidību pret personīgajiem mazajiem dzīves pienākumiem, lēnam ved uz pilnīgu sairumu un totālu sapūšanu, bet tas ir ok - un jo tuvāk galamērķim - cauri iztrunējušajam Monako rezervātam un izžuvušajam-piemēslotajam Āfrikas tuksnesim, jo vairāk galvenie varoņi atrod sevi, savu personīgās izvēles brīvību un autentiskumu.
Kā pēc Freida - vēlme aizbēgt no kultūras pati par sevi un nāves klātbūtne, kas vienīgā spēj piešķirt jēgu pašai dzīvei, visām ikdienas nejēdzībām. Un eksistenciālā izvēle: nedarīt, nebūt, pat nemēģināt, visu atlaist pašplūsmā arī ir tik intoksicējoši eiforiska.
Nāvei šajā stāsta ir īpaša, skaista loma, gandrīz kā Morrai Tuves Jansones stāstos.
Patiks tiem, kam patīk Ērlends Lū, Kristians Krahts, Čaks Palahņuks u.t.t.

"Tāda bija arī Monako, gatava sabirzt pīšļos - tas bija redzams no apkārt klīstošiem stāviem un namu fasādēm, un sajūtams pilsētas pamatnoskaņā. (..) Mums radās iespaids, ka Monako valda izlaidība un ir noticis tāds kā īssavienojums, kas izpaužas novalkātības un pagrimuma gaisotnē - Monako spilgtākā iezīme bija pagrimums un slikta gaume. Nekas nenovecoja skaisti. Un, ejot pa ostas promenādi, mēs redzējām tikai vecus cilvēkus, neviena jaunieša, it kā šī būtu vieta, uz kuru doties, lai garlaikotos un mirtu. Viss kustējās lēni: putni, cilvēki, pat automašīnas; porši un fērari slīdēja garām kā klusi muļķi. Lēni, tomēr bez piesardzības. Mums pretī nāca kāds vecs pāris, un īpaši sieviete piesaistīja manu skatienu. Viņa šķita trausla kā izpūsta olas čaumala, āda nokarājās krokās kā ar taukainu krēmu ieziests audums, un visur mirdzēja briljanti, nepatīkami kontrastējot ar viņas nīcību; dārgakmeņi, ar ko bija iespējams griezt stiklu, un viņas muskuļi, kas lēni gāja zudībā zem ļenganās ādas. Šis pāris šķita iznākam no promenādes karstā gaisa kā divi spoki, kuru lāsts ir nemitīgi atgriezties promenādē ar šļūcošiem soļiem un grabošām rotām."

[Eda · Rating 1 out of 5]

Bu aralar Çağdaş Dünya Edebiyatına merak sarmış durumdayım. İlk kitabım da Danimarka Edebiyatından Ölüm Audi Kullanır oldu.

Öncelikle konudan bahsedeyim. Kitap Asger adlı reklamcının işini, evini, sevgilisini ve üvey kızını kaybetmesiyle başlıyor. Bir kaç ay acınası bir hayat sürüp bütün arkadaşlarına borçlandıktan sonra belediyeye başvurup Waldemar adlı engelli bir gencin yardımcısı olarak işe alınıyor. Waldemar 22 yaşında ve neredeyse bütün hastalıklara sahip. Kitapta hastalıklardan bahsedilmemiş ama duyan herkes ona acıyor ve doktorlar şimdiye çoktan ölmüş olması gerektiğini söylüyor. Kitap Waldemar ve Asger'in bir yolculuğa çıkması ile başlıyor.

Bundan iki sene önce bu kitaba başlasam kesinlikle 30 sayfada yarım bırakırdım çünkü sıkıcı bir kitaptı ama nedense kendisini okuttu. Hatta yer yer zevk de aldım okumaktan. Kitaba başlarken daha farklı bir konu hayal etmiştim, arka kapağında bir bilgi olmadığından ve Goodreads yorumları Danca olduğundan bir fikrim yoktu ne okuyacağım hakkında. Ama hiç de beklediğim gibi olmadı. Yine de çok da kötü değildi. Anladığım kadarıyla kitap eleştirel bir kitap, Danimarka'daki kapitalizmi ve yoksulluğu eleştiriyor. Böyle olduğu için çok da bir şey anlayamadım. Ama kitapta anlatılan dostluktan çok keyif aldım ve bazı noktalarda bana Albert Camus'un Yabancı kitabını anımsattı. Karakterlerimiz aynı o kitaptaki karakter gibi bazı olaylara karşı çok kayıtsız kalıyorlar. Bu da kitaba değişik bir hava katmıştı.

Yer yer keyif almış olsam da genel olarak değerlendirdiğimde kitabı pek sevemedim. Kitaptaki baskı hataları da gözümü çok yordu ve dikkatimi dağıttı. Örnek vermek gerekirse çoğu diyalogda harf ikilenmiş. Yani "bBen" şeklinde. Belki kitabın orijinali böyledir bilemiyorum ama bu durum beni yordu ve rahatsız etti. Üzülerek kitaba sadece 2 puan veriyorum ama Danimarka Edebiyatından bir kaç kitap daha okuyacağım mutlaka. Belki genel tarzları budur ve diğer kitapları okuduktan sonra bu kitaba daha farklı yaklaşabilirim.

[Rasmus Ingvorsen · Rating 3 out of 5]

Den er ret skarpt opdelt i to dele, hvor første del er en kritisk karikatur af Bistandsdanmark og livet og håbløsheden i Københavns betonforstæder, mens anden del er en roadtrip med døden i hælene, deraf titlen. Fortælleren er en falleret reklamemand, der bliver handicaphjælper for Waldemar, der angiveligt kun er i live grundet stædighed. Sammen tager de ned gennem Europa til Marokko for at besøge en healer. Jeg kan egentlig bedst lide første del, både som social kritik og karakterkomik, mens anden del har flere surrealistiske elementer, bl.a. styrede tilfældigheder og drømmeagtige syner. Undervejs på rejsen støder fortælleren og Waldemar ind i et dansk kunstnerkollektiv i Frankrig og det fungerer godt til at binde de to dele sammen, da det også byder på karakterskildringer, men mindre karikerede, end i første del. Samtidig virker kollektivet dog underligt fjernt fra Verden og er således i tråd med de mere mystiske elementer.

[Anna · Rating 4 out of 5]

Powieść Śmierć jeździ audi jest jak duńskie kino (przynajmniej to, które znam i lubię) - nieprzewidywalna, groteskowa, pełna komizmu sytuacyjnego, ale i nostalgii i zadumy.

Asger prowadzi życie niby udane, ale jednak nie całkiem. Że nie całkiem okazuje się, gdy traci pracę. Nagle to życie nie jest już takie fajne i lukę trzeba zalać piwem albo czymś mocniejszym. To znowuż nie ma najlepszego wpływu na związek Asgera. Gdy przewraca się na rowerze, na którym w foteliku wiózł pasierbicę, porzuca go żona. Teraz pozostaje mu już tylko alkohol i telewizor. I czarne albo żadne myśli. Gdy kończy się kasa, Asger zaczyna rozglądać się za pracą. W branży reklamowej nie ma już szans, więc chwyta się czegokolwiek, a tym czymkolwiek jest opieka nad Waldemarem.

Ciąg dalszy: http://przeczytalamksiazke.blogspot.c...

[Lars Jensen · Rating 3 out of 5]

Kristian Bang Foss har blik for tilværelsens dystre sider og formår samtidig at skildre det absurdkomiske i den. Sprogligt er bogen ujævn. Jeg bryder mig ikke specielt om den måde, hvorpå der veksles mellem fladhed og mere lyriske beskrivelser. Det kan dog ikke nægtes at forfatteren har greb om sproget.
Bogen emmer af eksistensens ubodelige ensomhed og tomhed, hvis smerte kun dulmes af et tilfældigt opstået venskab. Forstadens goldhed står ikke tilbage for ørkenens.
Romanen indeholder mystiske elementer, der entydigt peger i retning af uforklarlig ondskab.

[Rozycqi (Magdalena)]

Z bólem serca DNF. Przeczytałam ponad 1/3, motywu drogi wciąż brak, zupełnie nie potrafię się wciągnąć, a absurdalny humor do mnie nie przemawia. Liczyłam na dobrą rozrywkę, a jakoś się męczę. Postanowiłam sobie w tym roku nie czytać na siłę, góra książek do przeczytania rośnie, więc here it is.

[Agata (mrozik.czyta) · Rating 3 out of 5]

3.5 Dobra książka z niewykorzystanym potencjałem. Prześlizguje się po poruszanych tematach, aż prosi się o pogłębienie. Chciałabym też więcej doświadczeń Waldemara, bo dostajemy tylko skrawki, a to on jest tu najciekawszą postacią.

[Ivana · Rating 1 out of 5]

Pročitaš pola knjige i to ti ode u ništa. U prazno. Kao u Sinjskoj alci. Druga polovica me nije ni zanimala.

[Helen]

I received a free copy of this book in exchange for an honest review – thanks as always to Netgalley for sending this to me!

I’ve been looking to read more translated fiction, and this sounded like an amazing place to start. Two friends on a road-trip pursued – both literally and metaphorically – by Death? The concept had me hooked from the moment I read the (rather sparse) blurb. Unfortunately, I felt like this book kind of failed to deliver on what was promised.

Our main character, whose name I instantly forgot, is in a rut, recently divorced and with no idea what he’s doing with his life. He ends up accepting a job as a carer for a disabled man, and for approximately forty percent of the book, the two of them sit around drinking, ruminating on how depressing their surroundings are, and killing time. After about a hundred pages of not much happening, the promised presence – a road trip, pursued by Death – finally comes to pass, and the two friends set off on a pilgrimage to visit a faith healer in Morocco.

It took almost forty percent of the book for us to actually see Death for the first time, and by the sixty percent mark, he/it has shown up exactly two times. Meanwhile the two characters bicker, complain and, far from being best friends, barely even seem to tolerate one another. Considering that I picked this book up entirely out of a sense of intrigue for the idea of Death pursuing two best friends across the world, I feel pretty let down, and the slow pace has left me disinclined to push forward any further. The book is slow, desolate, and honestly I’ve found it a massive drag to get this far, and I sincerely doubt that it’s going to pick up speed enough to be worth continuing with it.

The writing is fine, the characters are sort of interesting and fairly sympathetic, but overall I feel pretty unimpressed by the book and I have zero motivation to finish it. Because of this, I’m going to have to call time on this one.

DNF’d at 60%.

[Silva · Rating 3 out of 5]

Tāda vispārīgā pirmā sajūta pēc izlasīšanas bija vilšanās. Nevienā brīdī es tā īsti, no sirds nespēju just līdzi notiekošajam, pārdzīvot. Līdzīgi kā mēdz būt teātrī, kad izrādi skatoties visu laiku ir apziņa, ka tas ir teātris. Tā arī šeit, kaut kas man neļāva aizmirsties tekstā. Bet būtu ļoti gribējies, sagaidīju, ka tā notiks.

No otras puses, stāsts un doma protams, tur ir. Divi cilvēki - viens fiziski salauzts otrs morāli - kopā veido vienu funkcionējošu būtni. Tāda draudzības dramatiskā versija, jo galu galā, tāpēc jau cilvēks tiecas pēc cilvēka - kopā ir vieglāk, priecīgāk, jēgpilnāk utt.

Brauciens uz Maroku kā glābšanas riņķis. Cilvēkam vienmēr vajag cerību/solījumu, ka priekšā mūs sagaida, kas ceļa vērts. Ideāli, ja arī ceļš ir ceļa vērts. Beidzās cerība, beidzās cilvēks. Otram beigas ir jauns sākums.

Visa fonā, Dānijas sociālās sistēmas un invalīda dzīves kā tādas, spožums un posts. Posts. Un apbrīnojama dzīvot griba un prasme. 

[Ženija · Rating 4 out of 5]

Pēc grāmatas izlasīšanas radās smaguma sajūta dvēselē. Tikko sākot lasīt, likās, ka šis būs ļoti "skandināvisks" romāns, un tāds tas arī ir. Tomēr nebiju gaidījusi tik izteiktu bezcerības un bezjēdzības gaisotni, ko nevarēja kliedēt pat spilgtās humora dzirkstis. Un tomēr romāns nav banāls vai raudulīgs - tas gluži vienkārši labi atspoguļo cilvēka centienus turēties pretī šķēršļiem un nelaimēm.

[po.czytane · Rating 2 out of 5]

Jedna z najdziwniejszych książek, jakie udało mi się przeczytać. I niestety całkowicie się od niej odbiłam. Nie znalazłam w niej kompletnie nic dla siebie i aż sama się sobie dziwię, że udało mi się ją dokończyć

[Tomasz · Rating 4 out of 5]

Tytuł jak z serii z jamnikiem, ale to jednak poważniejsza sprawa. Czasami. Przeważnie. A czasami zupełnie nie, i to między innymi jest w tej książce fajne, ten autorski zen, zero przywiązania do tonu. (Do czterech gwiazdek trochę, troszkę naciągnąłem, ale warto).

[Kurkulis (Lililasa) · Rating 3 out of 5]

Šis stāsts vienkārši nav MANS.
Kas mani 'aizķēra' - tik reālistiskais betona geto atainojums. Sava veida Rīgas Maskačka.

[Zosia · Rating 1 out of 5]

grafomańskie gówno udające głębię, a do tego niemała szczypta rasizmu

[julka · Rating 3 out of 5]

2,5⭐️

[Tomasz Blaszak · Rating 4 out of 5]

Dynamika opowieści i postać Waldemara trzymają za gardło, nie chcą puścić. Styl bardzo specyficzny, na swój sposób nieznośnie intensywny.