Kultni status zelja v grški kulturi potrjuje povezava zelja s seksualnostjo: Dioniz, biseksualni bog, ne prenaša zelja ‒ zato ga tudi ne smemo saditi med trtami. V Rimu nastopa zelje kot hrana, ki ustvarja in krepi rimsko moško identiteto. Rimljan 'viteškega' razreda (eques) ne podlega luksuzu in mehkužnosti grške kulture in je osnova njegove prehrane prav zelje. V srednjeveški Evropi je zelje povezano predvsem z žensko seksualnostjo, z rojevanjem in maternico. V Franciji še danes novorojenčke »najdejo« v zelju. Zgodovina naracij o zelju razkriva ideološke scenarije, vpisane v kultne prakse, prenos cenzur v karnevalsko področje (kjer izginejo), fantazme povezovanja hrane in spolne in/ali etnične identitete. Pričujoča knjiga o kultni, ritualni in kulturni vlogi zelja tako povezuje in osvetljuje mnoge linije evropskih identitarnih politik vse od antike pa do danes.