Noben glas, zbirka sedmih kratkih zgodb Suzane Tratnik, se osredinja na mlado junakinjo, dekle nekje med otroštvom in najstništvom, ki dogajanja v svetu okrog sebe spremlja z mešanico ne-več-otroške in ne-še-odrasle perspektive. Smrt stare mame, grobosti nezadovoljne vaške učiteljice, bolečino ob občutku izključenosti in ločitev staršev spremljajo elementi fantastike, otroške interpretacije sveta, ironija in izviren humor, ki se srečuje z odraslim, mnogo bolj suhoparnim pogledom na življenjske reči. Noben glas je v opusu Suzane Tratnik najčistejši opis prvega soočenja z minljivostjo vsega, je najbolj občuten opis točke prehoda iz nekega morda ne ravno osrečujočega, zato pa polnega in znanega, domačega sveta otroštva v samotni svet prezgodnje odraslosti, lažnih domov in velikih bremen.
Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je šest kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lepo dan še naprej (2011) in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in posamične kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Helen Zahavi in Truman Capote.
Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, občasna voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc.
Že ocena (2 od 5 zvezdic) pove veliko. Način pisanja mi je bil kar všeč, tu ni kaj. Vendar vse drugo… Zgodbe se niso niti malo prepletale. Če ne drugega, bi bil vsaj vrstni red tak, da bi bilo časovno zaporedje pravilno, ne pa vsepovprek pomešano. Prva predstavljena zgodba govori o smrti babice. Po večini je v vseh drugih zgodbah tako ali drugače prisotna babica. Mogoče je od drugega starša, če je, bi bilo dobro to tudi jasno povedati. (Sicer je razumljivo, da je to prva zgodba, saj je izmed vseh še najbolj zanimiva, še posebej tisto na koncu- Prihaja iz smeri nekoga, ki se sklanja nad temi besedami.) Pa tudi če pogledamo druge zgodbe... Enkrat govori o dogajanju v šoli, potem o tem, kako je dekle (ki zgodbo pripoveduje) in njeno mamo lovil oče. Potem pa pride zgodba, v kateri družina še ni razpadla. Resno?! Vsaj malo vrstnega reda pa bi lahko bilo, no! Zmotilo me je tudi, da ni bilo nobene napetosti. Ko sta bežali pred očetom bi se lahko ustvarilo malo več napetosti. Ali srhljivega ozračja. Njiju dve je že bilo strah, da, vendar zakaj? Kaj jima bi lahko naredil? Težko je biti prestrašen za življenje lika, o katerem ne veš ničesar, še manj pa veš o osebi, ki jo lovi. In kje je kaj dialoga? Velikokrat je napisano: bi rekla ali kot bi rekla, mi je rekla… Zakaj nebi to vpletli v zgodbo? Eden od zanimivejših delov te knjige mi je bil pri zgodbi Smrt nima ženina, ker je bilo veliko dialoga. In tako je bila zgodba zanimiva in, vsaj meni, lažje berljiva. Druge zgodbe si se mi zelo, zelo vlekle, ker se preprosto nič zanimivega ni dogajalo. Nekajkrat me je celo prijelo, da bi knjigo odložila na stran in začel brati katero drugo (ker moj seznam knjig ki bi jih rada prebrala res ni kratek!). In to je moja obrazložitev tako nizke ocene. Od te knjige sem pričakovala več…
Izvrsten slog in jezik, le rušenje linearne pripovedi z naključnimi časovnimi skoki v življenju protagonistke je mogače malce pretirana in zato moteča.