Zgodbo romana Poletje v gostilni pripoveduje Nastja, nadobudna študentka slovenščine in sociologije, ki se, presenečena nad realnostjo – med poletnimi počitnicami ji ne uspe najti službe v svoji stroki –, nerada zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tam se znajde v središču vsega, kar jo na tem svetu moti: od narobe izpisanih imen vin na meniju do mehkih ć-jev in trdih l-jev v govoru zaposlenih, še najbolj pa dejstva, da se je, intelektualka z arzenalom latinskih rekov na jeziku, znašla v situaciji, kjer takšni atributi ne zaležejo prav dosti. Da je mera polna, si mora priznati, da se je, vsem svojim načelom navkljub, zagledala v enega od natakarjev. Poletje v gostilni je roman o odraščanju, o izkušnjah, ki zamajejo naše predstave o svetu, o trenutkih spoznanja, da z razdalje sodimo stvari precej drugače kot od blizu. Ali kot Nastja ugotovi sama: Vse skupaj je navadno sranje. Kup stereotipov, okoli katerih je lahko biti pameten, dokler se sam ne ujameš v njihove zanke.
Poletje v gostilni sem si želela prebrati, ker sem slišala, da naj bi bila dobra.
Knjiga me je na začetku precej pritegnila in hihitalala sem se ob komentarjih glavne junakinje in opisih ostalih likov in situacij. Naj pa tukaj povem, da ne, nisem nastrojena proti Srbom. Zgodba je lepo tekla in čeprav se ni ne vem kaj zgodilo (zasledila sem, da je nekatere bralce to zmotilo), sem se ujela v dogajanje in z veseljem brala dalje.
Nisem vedela v katero smer bo knjiga zašla a bolj kot sem se bližala koncu, bolj sem pričakovala, da zdaj pa bo ... Kaj? Ne vem. Nekaj. Glede na to, da je glavna junakinja polna stereotipov, sem pričakovala, da bo odrasla. Navsezadnje je na to namignilo tudi besedilo na notranjem delu platnice. Ampak v življenju je že tako, da se v večini nič kaj ne zgodi in zato se mi je tudi konec zdel nekako okej. Precej me je zmotilo le napeljevanje, da nekaj bo. Junakinja se namreč zagleda v enega izmed natakarjev in temu je posvečenih kar nekaj strani a to je bolj kot ne to.
Navkljub temu, pa me knjiga ni razočarala. Obetala sem si lahkotno in zabavno branje, kar se dobila.
1/5. Slovenska literarna zgodovina (če bo še obstajala v prihodnje) se ne bo uspela ogniti obravnavi takim izbranim, izsiljenim literarnim prvencem. Težko je tudi verjeti, da avtorica ni uspela glavne junakinje Nastje, študentke slovenistike in anglistike, ki neko poletje mukoma streže v srbski gostilni, zgraditi po lastni, dokaj nekritični podobi. Prvi zapisani stavek narekuje pripovedni filter nadaljnjim 200 stranem - izrazito ciničen, prisiljeno sarkastičen, površinsko obvladuje tudi stereotipne prikaze določenih mentalitetnih vzorcev. Bralec se ob takem narativu ne uspe niti prisiljeno (za)smejati. Smeje se lahko le situaciji, v kateri se je (z)našla slovenska literarna scena meščansko-študentskega okolja.
Poletje v gostilni je soliden prvenec mlade slovenske avtorice, o kateri bomo zagotovo še slišali. Največji njen adut je stil pisanja, ki me je takoj pritegnil, saj glavna junakinja uporablja mešanico slenga in intelektualnega razpredanja. Zgodba sama ni slaba, pravzaprav je mestoma duhovita in ironična, vendar bi potrebovala še nekoliko obdelave. Avtorica se poigrava s stereotipi o Slovencih in njihovem odnosu do ljudi iz držav nekdanje Jugoslavije, vseeno pa ostaja vsebina nekoliko medla. Škoda, ker ima Lara zelo lep način izražanja, ki ga bo v prihodnje zagotovo še bolj izpilila.
Ajd, zabavno, lahko branje. Ampak če je osrednja lastnost glavne junakinje, da ne mara srbskih in bosanskih priseljecev in ves čas poudarja neke stereotipne predstave glede tega, naj potem ne bo hkrati študentka sociologije na filofaksu.
Knjiga mi je bila res všeč, bogat jezik in pripovedovanje. Branje mi je res hitro teklo.
Sicer mi je šla Nastja na trenutke na živce, prav tako tudi Rambo in drugi moški, ampak knjiga ni oda ljubezni. Skozi zgodbo sem zaznala veliko realnega življenja, neolepšanega in veliko mi je dalo misliti, predvsem o predsodkih, komunikaciji in odnosih.
Knjiga je v prvi vrsti zabavna. To pa zato, ker je polna stereotipov, v katerih se lahko prepozna marsikateri (slovenski) bralec. Tisti, ki se med branjem ne prepozna vsaj v nekaj vrsticah, si laže, oziroma si določenih stvari ne želi priznati. Ampak to niti nima veze, branje je lahko kljub temu zabavno.
Zgodba se sicer odvija skozi kratko časovno obdobje, v katerem se ne zgodi kaj dosti, sem pa v knjigi vseeno uživala. Nastja je še mlada, čas ima, da odraste (v knjigi je naredila kar nekaj korakov v tej smeri) in verjamem, da je tako tudi z avtorico.
Mestoma zabavno branje, izčiščen in domiseln jezik. Po drugi strani pa težko branje zaradi nespoštljivega odnosa sodelavcev do glavne junakinje ter nespoštljivega odnosa iste do drugačnih. Pravo olajšanje, da se avtorica ni odločila za "intelektualno", zateženo in nerazumljivo prozo, kot je v navadi pri njenih sodobnikih z oddelka za primerjalno književnost. Tri zvezdice, a dajem ji štiri za zvišanje povprečja, ker večina bralcev zavoljo dejstva, da je mlada ženska, avtorice ne bo vzela resno.
Slog pripovedovanja me je pritegnil in tudi to, da zgodba nima nekega izrazito poglavitnega zapleta, me ni odvrnilo od branja. Tudi zaključek je smiseln in všečen. Edina opazka je to, da si v realnem življenju težko predstavljam študentko filozofske fakultete, celo sociologije, ki bi bila tako polna predsodkov do narodne manjšine.
Read it in one afternoon! Easy read. Reminded me of my youth, when I was looking for work during summer holidays (was prejudiced as well, but just such experience helped me get over it). :) Would recommend as a fun, relaxing (beach) read.
Knjiga s toliko potenciala… but ka je blo tole…. I get you nastja, sam kar je prevec je prevec. Ending ne bi mogu bit bol boring. Justice za dusana in upam da nikol ne bom spoznal osebe kot je rambo 😇
Všeč mi je bil avtoričin jezik, ki je lepo tekel. Knjigi pa enostavno manjka zgodba. Ves čas sem čakala, da se bo nekaj zgodilo. Gre le za kroniko, kjer je največji dogodek, da je v gostilni zmanjkalo kozarcev/pribora?
Podira stereotipe ali pa jih še dodatno gradi? Ne vem natanko, bi pa vsak moral dati skozi kako tako izkušnjo, da bi znal potem cenit določene stvari. Se naučiti, da življenje ni črno belo. Ni mi bil povsem všeč stil pisanja, zgodbi manjka duša.
Tematika te knjige je v bistvu znana že od prve strani dalje. Gre za odnos med Slovenci in "čefurji", kar je sicer zelo dobra tematika, vredna obravnave in vse pozornosti, ker gre seveda pri nas za neko nerazrešeno stvar. Vendar sem od knjige pričakoval nekoliko več kot samo črno-belo slikanje, pri čemer smo Slovenci nekakšni "bad guys" nastale situacije, južnjaki pa seveda prikazani sicer v dobrem in slabem, pa vendar še vedno preveč enostavno in enoznačno.
Enako se zgodi kar zadeva odnosa moški-ženske, ki je po mojem nekakšna vzporednica odnosu Slovenci-priseljenci, vendar še veliko bolj enostransko. Dobro je, da se iz pisanja izloči identiteta pisatelja, toda v tem primeru je jasno, da pisateljica ne razume moških. Morda je to tudi poanta.
Vsekakor - knjiga me je pustila praznega. Ker pa je Lara še zelo mlada in ji gre pisanje kar dobro od rok, je ne bom še kar tako odpisal. Morda gre v drugo bolje.