Podoba ženskega telesa je v minulem stoletju postala eksploatirana do neverjetnih skrajnosti, pri čemer sta popularna kultura in videopornografija le zunanja, površinska naplavina te eksploatacije. Zahtevna študija vzame pod drobnogled protislovje, ki ga ženska seksualno-pornografska podoba vzbuja in predstavlja: na eni strani visok fizični užitek, na drugi nelagodje bolečega, (ne)čistega, preveč zemeljskega. Avtorica potuje po slikarskih in psiholoških krajinah, stalno na meji med človeškim in neokusnim, ter s pomočjo velikih imen umetnosti in filozofije natančno pojasnjuje razvoj umevanja erotično-pornografskih podob skozi zgodovino evropske misli. Ženski organ, po Courbetu »izvor sveta«, vzbuja (kastrirano) voajerstvo, prepovedani pogled, mejo, onkraj katere je vse in hkrati nič.