Avtor, ki doslej ni maral, da bi se pesmi v zbirkah vrtele okoli enega samega motivnega jedra, je tokrat nanizal skoraj devetdeset pesmi z vselej isto središčno osebo, s katero naj bi si bil kot pesemski subjekt v otroštvu razmeroma blizu: družbeno visoko rangiranim starcem, ki se ga v teh apokrifnih pesmih »spominja« z nostalgičnim, največkrat posmehljivo obožujočim pogledom in ki nima čvrsto usidrane identitete, marveč v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih, liričnih, najrazličnejših položajih. Pesmi so – tako kot v vseh avtorjevih zadnjih zbirkah – pisane v četverostišjih, v jambih in so rimane.
Temelj Jesihove poezije je ironična in satirična jezikovna igra, ki se pojavi že v njegovi prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! V nadaljnjih pesniških zbirkah Jesih predstavlja nasprotja med civilizacijo in naravo (Volfram), prinaša neoimpresionizem v obliki haikujev (Usta) ter obnavlja nostalgijo in refleksijo ob motivih iz narave in vsakdanjosti. Ob tem se loteva erotične, bivanjske, pesniške in družbene tematike(Soneti, Soneti drugi). Svojo zavest o krhkosti bivanja in neizmernosti vesolja je pesnik odlično predstavil v pesniški zbirki Jambi. Tudi Jesihova dramatika je ironična in satirična, duhovita komika njegovih radijskih iger pa temelji na hitrem menjavanju prizorov in govornih položajev.
Milan Jesih je dobitnik številnih nagrad: nagrade Prešernovega sklada (1986), Župančičeve nagrade (1987), Jenkove nagrade (1991 in 2001), Grumove nagrade (1991), Sovretove nagrade (1992) in Prešernove nagrade (2002).