Zanimivo dejstvo je, da sem pri tej avtorici najprej začela z branjem njene zadnje knjige Kava s smetano in nato šla po vrsti nazaj, do te zadnje Pasti zaznave, ki je, če povem po pravici, nisem imela ravno namena prebrati, saj me branje nekih zgodb o duševnih boleznih pa res ni mikalo. Knjigo sem si sposodila zaradi tistih famoznih številk knjižničnega nadomestila. A ko sem jo imela enkrat doma, se mi je zdelo, da bi ji delala krivico, da bi jo, neprebrano, vrnila nazaj.
In POZOR!, knjiga je FENOMENALNA in bi jo z lahkoto priporočala namesto vseh tistih z oznako: kako najti srečo, jo obdržati.. in podobno.
Prvič: zdi se mi, da se veliki večini ljudi zgodi vsaj enkrat v življenju, da se sami ali naši bližnji znajdemo v eni ali drugih zgodb, omenjenih v knjigi Pasti zaznave. Morda tega niti ne vemo ali ne zaznamo.
Drugič: na srečo se v teh dveh letih vendarle nekoliko spreminja stanje na tem področju, a načeloma velja točno tisto, kar avtorica lepo napiše v knjigi: hipertenzija? Ja, seveda, to je bolezen, o kateri se lahko govori in razpravlja in se jo zdravi. Depresija? Ojoj, saj te razumem, a se mi o tem res ne gre pogovarjati..
Iz obojega navedenega resnično priporočam v branje to knjigo, v kateri se nahaja 14 zgodb. Morda boste kaj prepoznali pri sebi, morda boste bolj razumeli, morda boste postali bolj empatični.
V knjigi pisateljica skozi različne zvrsti pripovedanja (nekje je to dnevnik, nekje pisma, celo pravljica, ali zgolj zgodba) res na zelo simpatičen način bralcu približa bolezenska stanja, ki jih bom kar naštela: depresija, bipolarna motnja, paranoidna shizofrenija, obsesivno kompulzivna motnja, anksioznost, alkoholizem, 'nevrotična ženska', hipohondrija, psihoza, anoreksija, izgorelost; omeni pa tudi hipertenzijo, čeprav ne spada med te vrste bolezni, a ima v knjigi svoj namen.
Stil pisanja je izredno prijeten in predvsem človeški. Saj vem, vse te bolezni dejansko so resna zadeva in zelo neprijetna ali če jo imaš, ali za svojce in bližnje. Pa vendarle: dosti prizorov me je spravilo v smeh, tisto opisovanje hipohondra je bilo tako neverjetno doživeto, da sem imela junaka v živo pred seboj.
Pisateljica nam s to knjigo ne samo približa vse to, kar je danes res pereče, zelo nežno nakaže tudi možne rešitve, da bi iz situacije, v kateri smo se znašli, lahko izšli drugače.
Natalija je medicinska sestra v Psihiatrični kliniki Polje, piše iz vsega tega, kar je videla in doživela na delovnem mestu. Ve, kako zelo hitro se lahko znajde tam vsakdo. Včasih je potreben samo nežen sunek in se iz uravnoteženega življenja prevesimo v drugo skrajnost, ki za nas ni niti zdrava niti dobra.
V zadnji zgodbi razkrije tudi svojo zgodbo, ko se sreča s 40-imi leti. No, iz kasnejših knjig vem, da si je osmislila življenje s kužkom in tekom.
Vam pa, če knjige še niste prebrali, zelo toplo vam jo priporočam. Odlična knjiga je!