Obiskovanje hribov in gora je še vedno ena izmed najnevarnejših športnih aktivnosti pri nas, saj morajo naši gorski reševalci posredovati približno 250-krat letno (preračunano torej vsak delovni dan v letu, razen v soboto in nedeljo). Dolgoletni reševalec Jani Bele v monografiji Nevarno proti vrhovom (sicer deveti knjigi iz zbirke Med gorskimi reševalci), mešanici strokovne knjige in osebnih utrinkov ponesrečencev, reševalcev in drugih, nasmeje že na začetku, ko navede, da se nesreče na delu po navadi začnejo z enim od dveh stavkov: a) do nesreče je prišlo zaradi neizkušenosti ponesrečenega ali pa b) do nesreče je prišlo kljub izkušenosti ponesrečenega. Podobno velja tudi v hribih, kjer nesreča ne počiva, kar pa še zdaleč ne pomeni, da jo bodo slabo odnesli tisti, ki so manj izkušeni. Bele v knjigi svetuje, kako se pripravimo na turo in jo načrtujemo tako, da bi jo opravili brez težav, potem pa sistematično obdela vse nevšečnosti, ki se lahko zgodijo v gorah (v različnih letnih časih), od najbolj običajnih žuljev in utrujenosti prek nesreč, do katerih pride zaradi fotografiranja, ko fotograf išče najboljšo položaj ter omahne v dolino, klopov in drugih živali, ki lahko prekrižajo načrte, pa vse do padcev ter seveda jesenskih in zimskih nesreč, ko pohodnike presenetijo tako megla kot opasti, sneg, led ipd. Knjiga, ki lahko močno zmanjša število nesreč v hribih – samo prebrati in upoštevati jo je treba.