Butalci je naslov zbirke avtorjevih humoresk. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti.
Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej omejeni. Neprestano tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja, Tepanjčani.
Pojem butalski (v smislu omejen) se je tako prijel, da so ga sprejeli tudi v Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Priznam, da sem malce taktizirala in za zadnji Nakladaratonski teden tega meseca iskala čim krajšo slovensko klasiko. Tako so mi prišli pod roke Butalci v osveženi podobi Zvezdne Beletrine in nisem si mislila, na kak vrtiljak nostalgije me bo popeljala ta knjiga. Vse od prvega stavka, do imen v njej in posameznih zgodb, ki so že skoraj ponarodele - Butalci so brezčasna zbirka pripovedi o ne preveč bistrih ljudje, v kateri vsak od nas najde kakšno vzporednico z resničnim življenjem.
Avtor je Butalce sprva objavljal zgodbo po zgodbo, v časopisih in revijah, kot knjiga pa so izšli mnogo let po njegovi smrti. Od takrat so dobili Butalci kar nekaj podob, pred leti tudi ilustrirano verzijo pri @literamaribor , pa slikanice s posameznimi zgodbami, ki so izhajale pri @sanje.publishing ...
Najnovejša izdaja založbe @beletrina je namenjena mladim bralcem in je jezikovno prilagojena le tem. Kar ne pomeni, da je vsebina kakorkoli spremenjena. Le ta ustreza verziji iz leta 1949, prilagojena pa je do te mere, da so nekatere besede v opombah obrazložene. Pri marsikateri besedi se mi je zdelo, da pa vendarle današnjim otrokom ni tako zelo tuja, a sem po razmisleku ugotovila, da najbrž res le malo otrok danes ve, kaj je latvica, cepec, kašča in pipec. Saj ne, da bi vse te izraze že naša generacija dejansko poznala iz prakse, smo pa mi v otroštvu vseeno več brali stare slovenske mladinske klasike, kot je npr. Kekec, v katerih so se takšne besede uporabljale. Ne vem, kakšna je situacija med otroki v teh časih, a verjamem, da se bere čisto drugačna literatura.
Tole je bilo res krasno nostalgično branje in, če mi vizualna podoba Zvezde Beletrine na začetku ni bila najbolj po godu, vse bolj cenim celostno podobo zbirke, poravnavo besedila, opombe, ilustracije in vse ostalo, s čimer so branje naredili resnično bolj udobno in dostopno. Vsem! Ne le otrokom!
Svinjar na prižnici je zajel sapo: preklicana je ta reč – svinjam lahko govorim ves dan, tukaj mi pa še za ped daleč ne gre jezik! Iznova se je zaletel in s povzdignjenim glasom dejal: »Vi, vi, vi!« in s prstom kazal na poslušalce. Pa se je izmed poslušalcev oglasil smeh, se je raztogotil, udaril po prižnici in zagrmel: »Vi, vi, vi vsi skupaj ste svinje, prašički, pajcki!« in je bil vesel, da je tako gladko končal pridigo.
Butalci so mogoče izšli nekaj desetletij nazaj, toda še nikoli niso bili tako relevanti kot v današnjem času. Pokažejo nam ogledalo družbe. Odsev, ki ga je dajala takratna družba se ni spremenil prav nič. Mogoče se ljudem več ne lepi na podplate svež gnoj, tako kot se je včasih ko so zjutraj nakrmili živino v hlevu, pa tudi oblačila jim več ne smrdijo, ker dajo zjutraj na sebe samo ta dražje kremce in parfume. Toda slovenski bogaboječ narod, še nikoli ni v sebi zadrževel take gnojnice in gnilobe, ki veje iz vseh zakotnih kotičkov Slovenije in včasih tudi iz kakšnih malomeščanskih hiš. Vsak narod ima svojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Naš narod se je pač odločil da ostanemo 100 let za vsemi drugimi, v tistem času, ko se je sveto hodilo k maši, kjer je gospod presveti župnik pobožal otroke po glavi in velel staršem da je trebo krepko po riti, da se le naučijo cerkevnih moral. Sami so stresali svoj strup, moralo in gnev nad ljudmi na prižnici, za zaprtimi vrati pa počeli gnusobe. Pa so jim ljudje verjeli kot jim verjamejo danes. Bogaboječ slovenski kmet se boji vsega kar je drugače, zato ostane pri sladkem vincu, v cerkveni klopi, ženi, ki dobi zaušnica ko ne uboga moža in otrocih, ki v sebi držijo vso jezo in strah ker ne morejo biti to kar si želijo.
Zato smo pa še vedno Butalci iz Butal. Nekaj gnilega je v tej deželi Slovenski. To je vedel že gospod Milčinski.
An old Slovene collection of short stories about a very special (fictional) Slovene village with a challenged mental state. If anyone is interested, I'll gladly transcribe a few into English.