V knjigi avtor tematizira pomen sodobnega človeka, ki je postavljen na trdna tla oziroma na liniji Kopernik-Darwin- Freud, Zemlja ni več središče vesolja, evolucijsko gledano človek ni posebna vrsta in ne nazadnje celo samega sebe nima v popolni oblasti. Po drugi strani pa s tem, ko hoče biti več, postaja manj kot meni, da je. Podnaslov je sokratovska vaja za smrt, ki je ne dojema sentimentalno ali patetično, temveč ima v različnih legah do nje ironičen odnos.