What do you think?
Rate this book
Gestalt
Edina determinanta, ki obstaja kljub novodobnim dognanjem (neo) fizikalnih teorij še vedno najbolj izmuzljiva in nepredvidljiva, je čas. A še zdaleč ni več konstanta, torej enosmerni vektor, temveč vse bolj postaja prostor. Ki ga Dekleva poimenuje ustanova. Ustanova kot bolnišnica. Ustanova kot računalniška korporacija. Ustanova kot mrgolenje mesta ali zgolj lapidarno življenje v glavi. Ustanova kot kafkovski blodnjak pisarn v kadarejevski palači sanj, v katero državljani pisarju Kerimu ubogljivo prinašajo v mape zložene sanje.
71 pages, ebook
Published January 1, 2017
1 person want to read
About the author
Milan Dekleva
83 books1 followerMilan Dekleva se je rodil v Ljubljani tržaškima Slovencema. Mama je bila pianistka, oče se je ljubiteljsko ukvarjal s slikarstvom, tako da je bila umetnost del družinskega življenja. Dekleva je tudi glasbenik, saj je bil v sedemdesetih letih član glasbene skupine Salamander. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je sourednik študentske Tribune, Radia Študent in Študentskega kulturnega centra, delal je kot glasbeni pedagog in novinar v kulturnem uredništvu Ljubljanskega dnevnika, zdaj pa je urednik otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija.
Dekleva je predstavnik slovenskega modernizma in postmodernizma. Pisati je začel pesmi, in sicer že pri trinajstih letih. Sprva je objavljal v šolskih glasilih, v Mladini in Obzorniku. V času študentskegagibanja in zanimanja za vzhodno kulturo in mišljenje je izdal svojo prvo pesniško zbirko Mushi mushi, ki velja za prvo slovensko zbirko haikujev. Za tem se je začel posvečati raziskovanju sveta različnih govoric, pri čemer ga odlikujejo slikovite metaforične in glasovne asociacije (Dopisovanja, Nagovarjanja) ter paradoksalne meditacije (Zapriseženi prah, Odjedanje božjega). Nato se pesnik spet vrača k začetkom evropskega mišljenja in vzhodnim filozofijam (Panični človek, Preseženi človek), ob tem pa uporablja glasbene improvizacije in ljudski humor (Narečje telesa, Kvantaški stihi).
Kot pesnik odkriva tudi celostni pogled na svet, vesolje, naravo in človeka (Šepavi soneti, Jezikava rapsodija. Improvizacija na neznano temo). Dekleva v svojih pripovednih besedilih, romanih Oko v zraku, Pimlico, Zmagoslavje podgan in kratki prozi Reševalec ptic, pripoveduje predvsem o življenju intelektualcev. Piše tudi lutkovne in radijske igre, pesmi in muzikale za otroke (Bikec Ferdinand, Sla boheme, Magnetni deček, Lenča Flenča, Totalka odštekan dan, Bučka na Brodwayu), eseje (Gnezda in katedrale, Esej o trnu in roži) ter prevaja mladinsko književnost.
Milan Dekleva je za svoja dela prejel številne nagrade: leta 1989 nagrado Prešernovega sklada, leta 1990 Jenkovo nagrado, leta 1999 Rožančevo nagrado, leta 2003 Veronikino nagrado in leta 2006 Prešernovo nagrado ter nagrado kresnik.
"Zdi se mi, da je človek občutljiva antena, mreža, v katero se lovijo jezikovna valovanja in tresljaji vesolja."
Dekleva je predstavnik slovenskega modernizma in postmodernizma. Pisati je začel pesmi, in sicer že pri trinajstih letih. Sprva je objavljal v šolskih glasilih, v Mladini in Obzorniku. V času študentskegagibanja in zanimanja za vzhodno kulturo in mišljenje je izdal svojo prvo pesniško zbirko Mushi mushi, ki velja za prvo slovensko zbirko haikujev. Za tem se je začel posvečati raziskovanju sveta različnih govoric, pri čemer ga odlikujejo slikovite metaforične in glasovne asociacije (Dopisovanja, Nagovarjanja) ter paradoksalne meditacije (Zapriseženi prah, Odjedanje božjega). Nato se pesnik spet vrača k začetkom evropskega mišljenja in vzhodnim filozofijam (Panični človek, Preseženi človek), ob tem pa uporablja glasbene improvizacije in ljudski humor (Narečje telesa, Kvantaški stihi).
Kot pesnik odkriva tudi celostni pogled na svet, vesolje, naravo in človeka (Šepavi soneti, Jezikava rapsodija. Improvizacija na neznano temo). Dekleva v svojih pripovednih besedilih, romanih Oko v zraku, Pimlico, Zmagoslavje podgan in kratki prozi Reševalec ptic, pripoveduje predvsem o življenju intelektualcev. Piše tudi lutkovne in radijske igre, pesmi in muzikale za otroke (Bikec Ferdinand, Sla boheme, Magnetni deček, Lenča Flenča, Totalka odštekan dan, Bučka na Brodwayu), eseje (Gnezda in katedrale, Esej o trnu in roži) ter prevaja mladinsko književnost.
Milan Dekleva je za svoja dela prejel številne nagrade: leta 1989 nagrado Prešernovega sklada, leta 1990 Jenkovo nagrado, leta 1999 Rožančevo nagrado, leta 2003 Veronikino nagrado in leta 2006 Prešernovo nagrado ter nagrado kresnik.
"Zdi se mi, da je človek občutljiva antena, mreža, v katero se lovijo jezikovna valovanja in tresljaji vesolja."
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 of 1 review
July 31, 2018
GEŠTALT CEREBRALNA POEZIJA
(poematične opombe pod črto)
Tehnologija je v službi reda.
In neka čudna ideja, da smo
genetsko preddoločeni za red,
hierarhijo.
A
Anarhija je del reda,
vanj
vdira
skoz razpoke.
Pred redom in tehnologizacijo vsakdana
(kot tudi pred anarhično Hordo, ki dere skoz
Razpoke)
bežimo v pozunanjene aktivnosti,
v vsakršno gibanje,
v konzumiranje idej, stvari -
v aktivno pasivnost.
Igrivi beg, ki se ne zateka v pasivno potrošništvo
ali pa v zapiranje vase je nemogoč.
Solipsizem je moja vera. Zavest je ujeta.
Zunaj je nehierarhično nesluteno.
V družbi je vedno nek vrh, nekdo,
ki je nad tabo,
v Naravi ne.
Detajlno specializirano preučevanje
naj bi nas vodilo
do velikih teorij vsega.
Posameznosti, ki jih preučujemo,
nas ne privedejo do prave vednosti,
do Vsega.
Izkustvo oziroma občutenje je edina pot,
ta pa je individualna in subjektivna.
Fašizem je morda res brezzoba preteklost,
a še vedno ima svoje občinstvo.
"Otroci ga radi poslušajo, da ubijejo čas."
Spanec in njegova sestra Smrt nam razodevata
pravo naravo resničnosti.
Ko ugasne volja, se nam razodeva
kot predstava, brez pravil,
Ker je igralec igra in igra igralec
soglasnih skovikanj marionet.
Pozabljamo zgodovino,
da jo lažje ponavljamo.
Zato ali pa kljub temu ali temu navkljub
živimo v stalnem izrednem stanju.
"Izračuni kažejo, da vesolje vstopa v meditativno obdobje.
Vibrantnost snovi se umirja."
Pospešeno se širi, hladi….
Torej se čas postopoma,
a zanesljivo krči.
Nekoč ga ne bo več.
Ni časa, ni problema!
Prevzetnost razuma nam skuša
vsiliti razumljiv red,
ki je spoznaten.
Veliki, vrhunski programer,
prapok odskakajoč,
algoritem zasnujoč.
Najbrž nisi iz nič izšel,
da bi tja se spet odštel.
Če že?
Potlej Vse = Nič ??
Kdor ne čuti, ne ve in si izdere kožo ter iztrga živčni sistem.
S pinceto, nevronček za nevrončkom, vse nevroglijske celice.
"Dovolj časa imamo, da izpopolnjujemo
Gödelov teorem nepopolnosti.
V izpopolnjevanju nepopolnosti čutimo zadovoljstvo."
A brezkrvnega brez-čutneža
je prej ko slej treba odrešiti
s čudežom nanokirurgije.
In gre zadovoljstvo k vragu...
Aktivisti , dobrodelneži, filantropi,
verski gorečneži, kulturniki
in vse druge dvoživke
živijo svojo dobronamernost
ker verjamejo v posmrtno življenje
pa v karmični cikel,
pa v svoje poslanstvo,
pa v nujnost svojega ukrepanja;
da jih čaka nekje Bali po njihovih merah,
da jih čaka v naslednji epizodi Ferari v garaži,
da jih čaka nekje nek predsednik z odlikovanjem,
da jih čaka mirna vest in pošten spanec brez krvi na dlaneh.
A nekako domnevamo, da so razcepljenost
oz. razvdojenost oz. dvoličnost
predpogoj zgodovinskosti.
"Naveličanost ali objektivnost, besno sikamo
med vnašanjem zaznamkov."
Grozote in nepravice,
morate obstajati!
A dovolj oddaljene nas ne ganete.
Krvave sledi v navedkih in slabo
prevedeni posnetki….
"Pobliže ju poznata samo žimnici
na ležiščih v celici
Turški sonček."
Saj
sedanjost je skorajda popolna,
le z nekaj anomalijami,
zakaj bi se obremenjevali
s prihodnostjo, torej.
Prihodnost je že tu.
Obdelujmo vrtiček!
Se morda vendarle preveč ukvarjaš s sabo
in odklanjaš nova dognanja, tehnologije?
Potlej si kot Odisej brez udov, brez glave,
privezan na jambor.
Sicer si obšel Sirene,
a tudi zgrešil vse ostalo.
"Nobene misli."
Newagerski duhovnjaki so pomivalci posode
guvernerju barbarov in kritik nemih jezikovi;
njihova poduhovljenost šprica iz vrtine
travmatičnega izkustva sveta, ki so ga
zasnovali in ga vodijo barbari.
Duhovnjaki si niso najbolj domači s svetom
in nimajo pravega zgodovinskega spomina.
Čip v amigdali je zamenljiv,
vsak lihi ponedeljek.
Ampak pošteno povedano -
vsi iščemo neke točke refernece,
da osmilimo tukaj in zdaj.
In naša sedanjost ostaja prazna.
Težke in zahtevne teme nam tolmačijo
skeptični klovni.
Velika vprašanja, velike zgodbe
lahke in zabavne, z veliko besedami, veliko lažmi,
dovolj vlaknin da bi z njimi nafutral Frankensteina,
lažje prebavljive, manj napenjanja, brez zaprtja.
Sledimo znanstvenemu cinizmu -
ko bomo izničili vse mite in predsodke,
Ko bomo skrčili vse čarobne pragozdove
In osvetlili najtemnejše kotičke podzemlja
"bo možno sejati naključnost smisla."
Novi intelektualni guruji pridigajo pomembnost
misli za sam obstoj, resnica ni tako pomembna,
saj je biti v zmoti tudi mišljenje.
Ampak to bo resnično nepomembno,
ko bodo inteligentni sistemi,
učeče se mašince nadomestile
profesorja svetlobnega spomina.
Če je naključnost temelj in sledimo znanstvenemu cinizmu,
smo razdvojeni, razcepljeni, prevzetno razumni, pozabljamo zgodovino,
včasih pijano koketiramo z generalom, bežimo pred redom in tehnokracijo...
Torej… Multiverzum obstaja, če ne že samo zato,
ker je v našem svetu "premalo prostora za stvari, ki smo jih izgubili."
V garaži in v kleti ni več prostora za novo masko in situacijsko identiteto.
Identiteta je nekaj virtualnega, neresničnega, kombinatornega, arbitrarnega in poljubnega -
izberi, no, ali pa ne… oz. kopiči, no, ali pa ne.
In multiverzum bo priročen kotiček za moje nove pridobitve -
tudi kvantni računalnik me ne bo pogruntal, tako zelo sem
lahko drugačen, tako zelo kombinatoren in neresničen.
"Smisel biti je ubiti čas…"
Nesmiselnost je postala absolutni vladar
z brezhibnim videzom - in vlada na ozadju,
zgrajeno iz lobanj zaničevanega človeka.
Slava goli seksualnosti in brezciljnem tavanju!
Slava fetišizmu, še posebej blagovnemu!
Človek kot stvarnik se v postvareli stvarnosti
spreminja sam v stvar.
Kaj ti mar?
Ljudje so prav tako vznemirljivo zanimivi kot predmetnost.
"Nosijo bele halje, polne ljubezni."
Spektroskopija najbrž ni uporabna za
naše male podivjane imaginacije?
In če se to komu vse zdi nično?
"Obesi se, mu svetujejo staroselci.
Boš vsaj nekam privezan, če te ne podpira nič.
Ni občutka odrešitve, ujetosti pa tudi ne."
Večnost je brezčasna, gibanje prikriva pravo naravo stvari,
ki je neodločenost in neodločenost je čas.
In neodločenost je topla in nas greje,
nas greje na poti v večnosti,
a vse manj… a kaj ti mar?
Če ne drugega,
čudoviti kvantni računalniki nas bodo
s pomočjo integriranih cerebralnih vezij
pomirili s svetom.
S hipersenzibilnim kaosom.
Za katerega alegorija je reka.
In če se sklenim utopiti v reki
ali bi potem bila moja smrt tako
alegorična ali realna pomiritev
s hipersenzibilnim kaosom,
s svetom?
(poematične opombe pod črto)
Tehnologija je v službi reda.
In neka čudna ideja, da smo
genetsko preddoločeni za red,
hierarhijo.
A
Anarhija je del reda,
vanj
vdira
skoz razpoke.
Pred redom in tehnologizacijo vsakdana
(kot tudi pred anarhično Hordo, ki dere skoz
Razpoke)
bežimo v pozunanjene aktivnosti,
v vsakršno gibanje,
v konzumiranje idej, stvari -
v aktivno pasivnost.
Igrivi beg, ki se ne zateka v pasivno potrošništvo
ali pa v zapiranje vase je nemogoč.
Solipsizem je moja vera. Zavest je ujeta.
Zunaj je nehierarhično nesluteno.
V družbi je vedno nek vrh, nekdo,
ki je nad tabo,
v Naravi ne.
Detajlno specializirano preučevanje
naj bi nas vodilo
do velikih teorij vsega.
Posameznosti, ki jih preučujemo,
nas ne privedejo do prave vednosti,
do Vsega.
Izkustvo oziroma občutenje je edina pot,
ta pa je individualna in subjektivna.
Fašizem je morda res brezzoba preteklost,
a še vedno ima svoje občinstvo.
"Otroci ga radi poslušajo, da ubijejo čas."
Spanec in njegova sestra Smrt nam razodevata
pravo naravo resničnosti.
Ko ugasne volja, se nam razodeva
kot predstava, brez pravil,
Ker je igralec igra in igra igralec
soglasnih skovikanj marionet.
Pozabljamo zgodovino,
da jo lažje ponavljamo.
Zato ali pa kljub temu ali temu navkljub
živimo v stalnem izrednem stanju.
"Izračuni kažejo, da vesolje vstopa v meditativno obdobje.
Vibrantnost snovi se umirja."
Pospešeno se širi, hladi….
Torej se čas postopoma,
a zanesljivo krči.
Nekoč ga ne bo več.
Ni časa, ni problema!
Prevzetnost razuma nam skuša
vsiliti razumljiv red,
ki je spoznaten.
Veliki, vrhunski programer,
prapok odskakajoč,
algoritem zasnujoč.
Najbrž nisi iz nič izšel,
da bi tja se spet odštel.
Če že?
Potlej Vse = Nič ??
Kdor ne čuti, ne ve in si izdere kožo ter iztrga živčni sistem.
S pinceto, nevronček za nevrončkom, vse nevroglijske celice.
"Dovolj časa imamo, da izpopolnjujemo
Gödelov teorem nepopolnosti.
V izpopolnjevanju nepopolnosti čutimo zadovoljstvo."
A brezkrvnega brez-čutneža
je prej ko slej treba odrešiti
s čudežom nanokirurgije.
In gre zadovoljstvo k vragu...
Aktivisti , dobrodelneži, filantropi,
verski gorečneži, kulturniki
in vse druge dvoživke
živijo svojo dobronamernost
ker verjamejo v posmrtno življenje
pa v karmični cikel,
pa v svoje poslanstvo,
pa v nujnost svojega ukrepanja;
da jih čaka nekje Bali po njihovih merah,
da jih čaka v naslednji epizodi Ferari v garaži,
da jih čaka nekje nek predsednik z odlikovanjem,
da jih čaka mirna vest in pošten spanec brez krvi na dlaneh.
A nekako domnevamo, da so razcepljenost
oz. razvdojenost oz. dvoličnost
predpogoj zgodovinskosti.
"Naveličanost ali objektivnost, besno sikamo
med vnašanjem zaznamkov."
Grozote in nepravice,
morate obstajati!
A dovolj oddaljene nas ne ganete.
Krvave sledi v navedkih in slabo
prevedeni posnetki….
"Pobliže ju poznata samo žimnici
na ležiščih v celici
Turški sonček."
Saj
sedanjost je skorajda popolna,
le z nekaj anomalijami,
zakaj bi se obremenjevali
s prihodnostjo, torej.
Prihodnost je že tu.
Obdelujmo vrtiček!
Se morda vendarle preveč ukvarjaš s sabo
in odklanjaš nova dognanja, tehnologije?
Potlej si kot Odisej brez udov, brez glave,
privezan na jambor.
Sicer si obšel Sirene,
a tudi zgrešil vse ostalo.
"Nobene misli."
Newagerski duhovnjaki so pomivalci posode
guvernerju barbarov in kritik nemih jezikovi;
njihova poduhovljenost šprica iz vrtine
travmatičnega izkustva sveta, ki so ga
zasnovali in ga vodijo barbari.
Duhovnjaki si niso najbolj domači s svetom
in nimajo pravega zgodovinskega spomina.
Čip v amigdali je zamenljiv,
vsak lihi ponedeljek.
Ampak pošteno povedano -
vsi iščemo neke točke refernece,
da osmilimo tukaj in zdaj.
In naša sedanjost ostaja prazna.
Težke in zahtevne teme nam tolmačijo
skeptični klovni.
Velika vprašanja, velike zgodbe
lahke in zabavne, z veliko besedami, veliko lažmi,
dovolj vlaknin da bi z njimi nafutral Frankensteina,
lažje prebavljive, manj napenjanja, brez zaprtja.
Sledimo znanstvenemu cinizmu -
ko bomo izničili vse mite in predsodke,
Ko bomo skrčili vse čarobne pragozdove
In osvetlili najtemnejše kotičke podzemlja
"bo možno sejati naključnost smisla."
Novi intelektualni guruji pridigajo pomembnost
misli za sam obstoj, resnica ni tako pomembna,
saj je biti v zmoti tudi mišljenje.
Ampak to bo resnično nepomembno,
ko bodo inteligentni sistemi,
učeče se mašince nadomestile
profesorja svetlobnega spomina.
Če je naključnost temelj in sledimo znanstvenemu cinizmu,
smo razdvojeni, razcepljeni, prevzetno razumni, pozabljamo zgodovino,
včasih pijano koketiramo z generalom, bežimo pred redom in tehnokracijo...
Torej… Multiverzum obstaja, če ne že samo zato,
ker je v našem svetu "premalo prostora za stvari, ki smo jih izgubili."
V garaži in v kleti ni več prostora za novo masko in situacijsko identiteto.
Identiteta je nekaj virtualnega, neresničnega, kombinatornega, arbitrarnega in poljubnega -
izberi, no, ali pa ne… oz. kopiči, no, ali pa ne.
In multiverzum bo priročen kotiček za moje nove pridobitve -
tudi kvantni računalnik me ne bo pogruntal, tako zelo sem
lahko drugačen, tako zelo kombinatoren in neresničen.
"Smisel biti je ubiti čas…"
Nesmiselnost je postala absolutni vladar
z brezhibnim videzom - in vlada na ozadju,
zgrajeno iz lobanj zaničevanega človeka.
Slava goli seksualnosti in brezciljnem tavanju!
Slava fetišizmu, še posebej blagovnemu!
Človek kot stvarnik se v postvareli stvarnosti
spreminja sam v stvar.
Kaj ti mar?
Ljudje so prav tako vznemirljivo zanimivi kot predmetnost.
"Nosijo bele halje, polne ljubezni."
Spektroskopija najbrž ni uporabna za
naše male podivjane imaginacije?
In če se to komu vse zdi nično?
"Obesi se, mu svetujejo staroselci.
Boš vsaj nekam privezan, če te ne podpira nič.
Ni občutka odrešitve, ujetosti pa tudi ne."
Večnost je brezčasna, gibanje prikriva pravo naravo stvari,
ki je neodločenost in neodločenost je čas.
In neodločenost je topla in nas greje,
nas greje na poti v večnosti,
a vse manj… a kaj ti mar?
Če ne drugega,
čudoviti kvantni računalniki nas bodo
s pomočjo integriranih cerebralnih vezij
pomirili s svetom.
S hipersenzibilnim kaosom.
Za katerega alegorija je reka.
In če se sklenim utopiti v reki
ali bi potem bila moja smrt tako
alegorična ali realna pomiritev
s hipersenzibilnim kaosom,
s svetom?
Displaying 1 of 1 review