Otok, že deveti kriminalni roman Avgusta Demšarja, se začne nenavadno mirno. Poletje, morje, sonce, prešerno žaganje škržatov in štirje pari, ki v idilični kamniti vili na samotnem otoku preživljajo dopust. Vse je lepo in prav, a le dokler se sonce ne spusti za borovce, osamljen galeb zlovešče zakraka nad obzorjem, morje pa naplavi truplo.
Nekaj mesecev kasneje je jesenski Maribor precej tmuren. Meglice se vlečejo čez Dravo, kot bi želele skriti potapljače, ki v mrzli reki stikajo za samomorilcem. Kar potegnejo na plano, preseneti Miloša, Vrenka in ostale kriminaliste. V preiskavi »dravskih trupel«, ki sledi in se odvija v stopnjujočem se ritmu, se pojavljajo Makedonci, mladci brez prave perspektive v življenju, uspešni podjetniki iz Frankfurta, namrgodena mati v krznenem plašču, ki svojo ksenofobijo stresa po ambulanti zdravstvenega doma in še kdo. Kriminaliste delo po spletu okoliščin pripelje do ljudi, ki so preživljali počitnice na otoku. Stvar se začne še dodatno zapletati, ko se pojavi novo truplo. So zadeve povezane ali gre zgolj za naključja? Kdo ve?
Ob branju knjige so mi spomini odtavali na vsakoletno brezskrbno poletno/pomladno dopustovanje na Hrvaških otočkih. Pevski zbor kržakov, sinja modrina neba, rahel vetrič, žgoče sonce, vonj po morju, soli in mediteranskih rastlinah. Dolgi, prijetni večeri v dobri družbi in okusni hrani. Pisatelj zopet spretno krmili med na prvi uč nepovezanimi pripetljaji posejanimi na Otoku, Mariboru in okolici, humornimi vložki, zanimivimi liki, vrstami namigovanj, hkrati pa do zadnje strani drži visoko napetost in navduši z nepričakovanim razpletom. Estonia, nestrpno čakamo nate! :)
It’s a typical story in the whodunnit manner and classified as a locked-room mystery. Rules of this subgenre definitely adds some charm and twists in solving the murder. Nothing especially great, it’s a solid, fun story to read.
4.5 Prebrana par let nazaj. Zelo napeta in berljiva zgodba (se sedaj si predstavljam kraj letovanja skupne :)) zadnja tretjina knjige pa malo spusti tempo.
Como siempre, Demšar se lee muy rápido y resulta entretenido y agradable. Pero también tiene graves problemas. Probablemente esta sea la peor de sus novelas policíacas. Como ya he dicho antes, creo que ello se debe a que las novelas policíacas en general me parecen cada vez más pueriles (juegan con el lector de una forma bastante facilona). Además, este ha sido el tercer libro de su serie que he leído en esta segunda etapa de mi relación con él y el tercero en el que hay errores que considero imperdonables, reflejo de un pobre proceso de edición del libro. En este caso es una simpleza, una cocinera de guardería que trabaja en un día festivo, pero estas cosas en un género que presta tanta atención a los detalles molesta mucho. Por otra parte, aquí tenía bastante claro quién era el asesino, lo que nunca me sucede, y estoy seguro de que se debe a que el autor se repite mucho en relación con novelas anteriores, tanto en el marco del asesinato como en su desenlace. Finalmente, no he encontrado ni una frase digna de ser citada. Si le doy un 3, es porque resulta muy fácil de leer.
Otok, že deveti kriminalni roman Avgusta Demšarja, se začne nenavadno mirno. Poletje, morje, sonce, prešerno žaganje škržatov in štirje pari, ki v idilični kamniti vili na samotnem otoku preživljajo dopust. Vse je lepo in prav, a le dokler se sonce ne spusti za borovce, osamljen galeb zlovešče zakraka nad obzorjem, morje pa naplavi truplo.
Dober primer. Majhna skupina "osumljenih", a kaj ko imajo vsi alibi. Zato je primer zaključen kot nesreča. Ob pojavu novih umrlih pa se prikrade dvom in ponovno se zažene preiskava preteklih dogodkov.
Poletje, otok na Jadranu ... in truplo, ki ga naplavi morje. Nesreča ali umor? Na razrešitev uganke bo treba počakati na pozno jesen, ko se v Mariboru in na Gorenjskem razpletejo niti. Rešitev je v slogu mojstrice Agathe Christie. Bistro.
Bodi tudi po tem romanu posneli nadaljevanko? In spremenili lokacijo kot pri Hotelu Abbazia, ki so ga iz Opatije prestavili v Prekmurje?