Kruh, prah

by Marko Sosič

Vojne na Balkanu so minile, a ostale so zgodbe, ki jih ni še nihče zapisal, ostali so obrazi, ki smo jih pozabili, prah, v katerega so se povrnili ljudje, katerih imena so pozabljena. Glavni junak romana, prežet z občutki krivde, ker med člani njegove rodbine ni bilo dovolj posluha za sorodnike z vojnega področja, si želi prav to: povrniti obraze in zgodbe, pa čeprav za ceno nenavadnega potovanja po Srbiji in Bosni v času rekordnih poplav. Med potjo prihajajo iz daljav v misli pripovedovalca prijatelji in sorodniki, ki s svojimi zgodbami tkejo tapiserijo melanholične povojne krajine. Kot vsak dober roman tudi Kruh, prah govori o ljubezni in smrti. Ko se že zdi, da bo hladen prah pozabe zasul vse glavne junake, se izkaže, da morda še vedno obstaja odrešitev: spomin in toplina, ki je kot košček kruha, ki ga ponudiš bližnjemu.

Potovanje je osrednja metafora. To ni nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom.

Ignacija J. Fridl, iz spremne besede

230 pages, Hardcover

Published January 1, 2018

About the author

Slovenian writer and director

Reviews

[Tomaž · Rating 4 out of 5]

Tragična pesem o iskanju miru, podložnosti spominom, nečloveškosti vojne, posledicah, ki zlepa ne bodo popravljene in beguncih, ki so ljudje z zgodbami. Na nek način je Sosičev Kruh, prah šokanten in izjemno lep v isti sapi. Bralcu ponuja upanje na katarzo, ki se jasno tudi pripovedovalcu vedno bolj izmika, saj se trudi tako ali drugače pomiriti zaradi tujih grehov. A slika izjemno pokrajino spomina na družinske zgodbe, izoblikovane v času vojne, izgnanstva, begunstva, morije, ostrostrelcev in neizprosnih src. Knjiga o dolžnosti in neusmiljenju. O temini človeškega duha. O zgodovini mnogih, ki je na neki točki ne moremo več obvladati. Nekaj današnjega je v tej knjigi.

https://kon-teksti.blogspot.com/2018/...

[Tanja Šterman · Rating 4 out of 5]

Lepo je brati Sosiča. Čeprav je včasih težko sestaviti zgodbo, čeprav konstantno uletavajo neka imena, neke osebe, za katere je treba ugibati, kdo so ... Tako je, medtem ko sem uživala v poetičnem zvenu besed in stavkov, moja razumska plat skušala sestaviti rodovnik. Vseh oseb mi ni uspelo umestiti.

Tematika spominja na Sosičev prejšnji roman, ki sem ga brala. Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Prvoosebni pripovedovalec, ki se sooča s travmami svoje družine. Pozabljeni sorodniki (Franc in Rozalija - mamina bratranec in sestrična, otroka noninega brata Kristjana. 👍 Uspelo mi je umestiti ju v rodovnik) v Bosni, ki jim med vojno niso stali ob strani.

Rdeča nit je potovanje. Potovanje z vlakom, z avtom, potovanje skozi družinske zgodbe. Travma vojne v Bosni. Poplave. Ostrostrelci, ki so med vojno plačevali za to, da so lahko nekaznovano ubijali ljudi.
In zgodbe pripovedovalčevih sorodnikov. Pranona, obe noni, strici in tete, mama in oče.

"Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame? Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca."