Jakob J. Kenda : Apalaška pot
"Dolge poti so res dolge."
V čezatlantsko zavest je informacija o obstoju dolgih transameriških pohodnih poti vstopila nedavno, najbolj s potopisom in filmom o Cheryl Strayed (Divja), ki sicer govori o Pacifiški pohodni poti, pred par leti (2017) pa smo dobili tudi slovensko verzijo Jakoba J. Kenda (Apalaška pot), o najstarejši in najtežji, Apalaški poti. Slava ameriških širjav nam sicer ni tuja. Znana nam je iz westernovske mitologije in kasnejše cestne ikonografije (npr. Route 66, Keruac…), vendar je zgodovina pohodnih poti pravzaprav starejša. Idejno je izpeljana iz filozofije o "Veliki Ameriki", danes očitno izgubljeni, če vzamemo v obzir politične programe o njeni obnovi. Očetje te ideologije so imeli sicer v mislih precej drugačne konceptualne povezave med naravo in človekom, bolj v smislu skupne 'duše' obeh oz. nekakšne vzajemne transcendence vsebujoče tudi ostanke indijanske duhovnosti. Tako sta filozofa Ralph Waldo Emerson ("Živi v sončnih žarkih, plavaj v morju, pij divji zrak.", "Narava vedno nosi barve duha.") in David Henry Thoreau pripravila ideološke temelje za oboje - za veliko Ameriko z njeno naravo in za velike Američane, ki bivajo v njej kot njen esencialni del. Naturalist Jonh Muir, ustanovitelj naravnih parkov (in posledično poti skoznje), je samo logična konsekvenca omenjenih.
Ker je "pot vedno odvisna od pohodnikov" so danes z vso pridruženo ideologijo, ekologijo in iskalci smisla oz. lastne transcendence, dolge ameriške poti oblike čaščenja Združenih držav Amerike, kjer so "vsi so res prima in super" in kjer so možne vsake sanje.
Pot je izjemen simbol. Ima svoj začetek, svoj čas, cilj, zahteva napor, prečiščuje, osmišlja, nagrajuje, gradi karakter, izobražuje in prenovi človeka... Človekovo življenje dojemamo kot nekakšno pot, zato ni čudno, da je umik v samoto neskončnih gozdov ter ogromen preizkus moči in volje, ne samo priložnost za redefinicijo pozicij, ampak celo reset oz. remont pohodnika. Kenda opisuje thru-hikerje v precej podobni maniri (verjetno nekoliko idealizirano). Sicer prehoditi 3500 kilometrov seveda ni mačji kašelj in povsem verjetno je, da so ljudje na takšni poti zelo zanimivi. Kritike je deležna mlajša generacija, ki izgublja stik s tradicionalnimi vrednotami in se išče med drugim skozi travo in druge droge, ekološka in duhovna sidra pa pri njej menda močno popuščajo. Prav tako so zanimivi tudi opisi mest, v katerih se je industrializirana Amerika rojevala, a so danes propadla in onesnažena (rjast pas) in ki prav tako ležijo na obrobju Apalačev. V ZDA je pač tako, da mora človek fizično tja, da ne bi bil deležen samo njihovega EPP-ja. Kakorkoli že - pri branju sem bil kar malo zavisten, saj si osebno lahko finančno in časovno privoščim samo slovenske variante (ki so sicer izjemne), kljub temu pa vandrovec v meni vendarle sanja tudi o epskih road in hike tripih, v stilu Born to be wild, iz ameriških filmov. Mi gremo pa letos familiarno vsaj čez Pohorje ali pa po Savinjski obhodnici, če že čez lužo ne moremo. Če ne gre v živo, vsaj glejmo in berimo o tem ('kdor bere, živi tisoč življenj'), in v tem smislu Kendov potopis opravi svojo funkcijo odlično. Njegov pohod je spoštovanja vreden in živo opisan. Čista zmaga, kajti na koncu koncev gre pri poti in naporu, ki je zanjo potreben za opijanjanje. Telo izloča kanabinoide, endorfine in opioide, ki osrečujejo enako kot pri zaljubljenosti ali ljubezni. Ljubezni do življenja, do sebe, do narave, do sveta, do obzorja, do zlitja z drugim... V resnici gre za ljubezen.
"Pot nastane v hoji po njej."