Simultan je druga zbirka kratke proze, avstrijske pisateljice Ingeborg Bachmann. Vsebuje pet kratkih zgodb: 1. Simultan; 2. Probleme Probleme; 3. Ihr glücklichen Augen; 4. Das Gebell; 5. Drei Wege zum See.
Simultana prevajalka potuje po Italiji s poročenim moškim. Odkrije, kako tuja sta si lahko dva človeka drug drugemu. Zastavi si vprašanje Warum?. Odgovora ne bi bilo, če bi z Ludwigom govorila v francoščini. Sedaj ko je lahko z nekomer končno lahko spregovorila v svojem maternem jeziku, ki ga ni govorila od svojega 18. leta več, se ji porajajo misli o medsebojnem odnosu do Ludwiga. Kadar prevaja, se mora popolnoma osredotočiti na besede govorca, v popolni tišini poslušati le njegove misli, tukaj ni mesta za lastne misli. Sedaj, ko je na počitnicah, je popolnoma izčrpana, pri prevajanju je lahko vzdržala največ pol ure, včasih je morala prevajati 45 minut, kar je bila popolna norost. Zvečer, ko se je vrnila v hotel, ni več mogla prebirati vsebine velikih časopisov, čeprav je to bilo zelo pomembno, preverjati vsak dan nove izraze, dolge besedne zveze v časopisih, kemije ni marala, kmetijstvo ji je bilo všeč, teme beguncev še kar, dobro ji je šlo z dvema jezikoma, francoskega ali italijanskega, enega od teh, bo morala opustiti, da ji glave ne raznese. Vse, kar je on izvedel o njej, da ji mnogokrat ni šlo dobro. Da bi izvedel kaj več o njej, tega niti ne bi želela. Ko je ležala z njim, ni mogla niti hliniti zanimanja za njegove teme, o katerih ji je pripovedoval, da ima lahko nekdo pri tridesetih že arteriosklerozo, razlagal ji je o vseh mogočih stvareh, zakaj letala letijo, razložil ji je delovanje termometra, barometra, kako je sestavljena železnica in kako pivo, kakšna je bila situacija v Alžiriji nekoč in kakšna je danes, in je večino preslišala. Če bi bil njen mož in bi ga morala zagovarjati na sodišču, bi to bilo, kot da stoji pred popolnim tujcem. Njene misli so bile redko kdaj kaj drugega kot njeno delo, poslušanje in prevajanje misli drugih, poistovetovanje z drugimi ljudmi, njihovim svetom in njihovim načinom razmišlanja.
V tej zgodbi se pojavita dva pojava, ki sta si v tesnem medsebojnem odnosu, odtujenost od lastnega jaza je zaradi tesnobe, ki jo povzroča zmešnjava mnogih jezikov, pogovori s samim seboj se nehajo in šele v svojem lastnem jeziku ustvari lastno identiteto, začne razmišljati o sebi, pa tudi o tem, kako se je znašla s tem moškim, s katerim nima nič skupnega. Sedaj ko ji je on povrnil njen lasten jezik, je možno spoznavanje in zavedanje svojega bistva skozi poslušanje lastnih misli, vendar se že pojavi dvom, da tudi tudi ta jezik, nemški jezik izginja, Ludwig ji zastavi vprašanje, ali misli, da bo nekoč prevladal samo en jezik. S tem vprašanjem se v njej porodi drugi dvom v lastno identiteto, kaj bo počela, če ljudje ne bodo več potrebovali prevajalcev. Podvomi v lastno identiteto. Podvomi v zmožnost jezikov, da izražajo lastnosti ljudi.
Dvom v (ne)zmožnost izražanja situacij, misli in čustev, v katerih človek lahko opredeljuje lastno identiteto skozi jezik, je zelo pogosta tematika pri sodobnih avstrijskih pisateljicah. Deloma je k temu prispevala druga svetovna vojna, saj so avtorji po njej, želeli očistiti jezik, ki je bil zlorabljen za zločine, kakor je nekoč napisala Ilse Aichinger, da lepih besed ne potrebujemo več, sedaj bo pisala “Schlechte Wörter” (naslov njene zbirke kratke proze).
Probleme Probleme
so pogledi dvajsetletne Beatrix na življenje v 70ih – 80ih letih 20. stoletja na Dunaju. Ljudje, s katerimi je obkrožena, praznina vsakdana, kompleksni odnosi med njo, poročenim moškim Erichom in njegovo ženo Guggi, vse to predstavlja v njenih mislih njen odnos do tega sveta: ‘GRAUENVOLL’. Zatočišče pred tem svetom lahko najde le v spanju in obiski pri RENÉ-ju…
“Alle bei RENÉ verstanden sie auch besser als andere Menschen, es behagte ihr darum nur die Atmosphäre in der Rotenturmstraße, im ersten Stock, und es sollte nur keiner mehr kommen und verlangen, dass sie sich ein Beispiel nähme an ihrer Cousine Elisabeth, die studiert doktoriert hatte und sich abrackerte, dieses Musterkind, und das hatte es davon, mit seiner ganzen Gelehrtheit, dass es schon dreißig Jahre alt war und vor lauter Selbständigkeit, Demütigungen und aussichtslosen Existenzkämpfen doch nirgend richtig unterkam, sich obendrein nicht einmal zum Friseur wagte und darum wirklich wie dreißigjährige aussah” (Simultan. S. 53-54).
kjer lahko razmišlja o svetu, ki jo obkroža. Svet dvajsetletnice se giblje v zaspanem jutru ob kavicah in popoldnevi pri obisku frizerja, nekaj, čemur se približa le od zunaj, z opazovanjem svojega lastnega jaza in oseb, ki jih pozna. Kakšno pa je lahko opazovanje samega sebe z več različnimi lasuljami, kot mlade osebe, ki igra več vlog in še ni uspela najti svoje vloge. Zelo dobro pa analizira življenja odraslih, ki jo obkrožajo. Tudi tako je življenje.
Spričo zapletene medsebojne komunikacije podvomi v zmožnost izražanja svojih misli s pomočjo jezika. V iskanju izgovorov pred velikimi odločitvami izzvenijo pojmi pojmi kot so vest, zvestoba, krivda v prazno za govorca, na poslušalca pa naredijo velik vtis:
“Aber Guggi konnte sie als Grund anführen und ihr eigenes schlechtes Gewissen, das sie deswegen nicht mehr zur Ruhe kommen lasse. Beatrix mochte besonders gern Worte wie Gewissen, Schuld, Veantwortung und Rücksicht, weil sie ihr gut klangen und nichts sagten. Man sollte überhaupt nur Worte mit anderen verwenden, die einem gar nichts sagten, weil man sonst unmöglich zurechtkam mit den anderen, und “Gewissen” würde eine Glaubwürdigkeit für Erich haben, der ja ein exemplarisches Beispiel dafür war, wie das funktionierte, wenn man einem MAnn die unsinnigsten Worte servierte, denn er konnte nur mit denen etwas anfangen. Mit den heimlichen Worten und verheimlichten Gedanken von Beatrix wäre Erich doch in eine Abgrund gefallen oder zumindest völlig desorientiert worden. Eine Orientierung brauchte er, das war alles” (ebda. S. 70).
Zgodbe v tej knjigi so sekvence iz življenja, iztrgane iz vsakdanjega sveta v 70ih-80ih letih na Dunaju v Avstriji. Ne iščemo glavnih značilnosti, ne univerzalne resnice, ki je naš lasten jaz, opazujemo se in opazujemo svoj odnos do ljudi, s katerimi smo si zelo blizu. Odnosi med ljudmi so zelo zapleteni, že lastna čustva in misli je težko osvoboditi od ideje, ki jo imajo drugi o njih.
Na koncu zadnje zgodbe Elisabeth umre in izkaže se, da so vse zgodbe povezane med seboj.