V zbirki se ob gombačevsko samosvojem tematiziranju sodobnega urbanega sveta z vsemi svojimi mikro in makro relacijami in atributi pojavlja pisana paleta pesniških postopkov: od nepričakovanih asociativnih preskokov, pretanjenih menjav prostorskih in časovnih optik, izbranosti in ekspresivnosti detajla, barvitega vizualnega ali zvočnega slikanja, do zamolkov oziroma govoreče tišine. Enainosemdeset pesmi, enakomerno razdeljenih v devet ciklov, povezuje razgiban dramaturški lok večsmernih prehajanj iz čiste liričnosti v epičnost, iz krajših kontemplativnih utrinkov v zgodbo, pa tudi iz monologa v dialog.