Julij avgusta

by Branko Gradišnik, Ciril Horjak (Illustrator)

Gre za potoroman iz serije »Strogo zaupno z Brankom«, ki prinaša humorna, a esejistično poglobljena esejistična razmišljanja o deželah, po katerih avtor popotuje, hkrati pa o temeljnih vprašanjih človeka in njegove nravi. Njegovo pisanje sodi v polliterarni žanr potopisov, ki bi ga lahko okvalificirali kot hibridno literarno zvrst na meji leposlovja in novinarsko-dokumentarnega pisanja, v kateri avtor subjektivno prikazuje objektivno pot, na katero se je popotnik odpravil po lastni volji. Ta vsebuje nekaj stvarnih podatkov, vendar pa je njegovo bistvo prikaz soočanja popotnika in poti. Avtor mora biti hkrati potopisec in popotnik.

Julij avgusta je zapis o potovanju v režiji agencije ShaPPa po Gruziji in Armeniji (Zakavkazju) leta 2016. Gre za t. i. konkretenistični potopis, za katerega osnovo je Gradišnik vzel pesmi znamenitega armenskega pesnika Gevorga Emina (1918–1998). Potoroman nas popelje v bogato politično in kulturno zgodovino teh prostorov ter ponuja številne razmisleke o človeku v kolesju zgodovine, o človeku popotniku, o sodobni podobi Zakavkazja, pa tudi o čisto vsakdanjih popotniških težavah in peripetijah, o dobrih plateh potovanja ter odnosih med ljudmi na poti.

Gre za prvo knjigo v seriji, zato vsebuje samostojni uvod v kompletno predvideno serijo.

336 pages, Hardcover

Published January 1, 2018

Reviews

[Marko J · Rating 5 out of 5]

Zabavno zaradi sloga, morda le predolgo.

[Tanja Šterman · Rating 3 out of 5]

Pred leti sem brala Gradišnikov potopis po Irski in se zelo zabavala. A kot se pogosto zgodi, sem njegovo naslednjo knjigo hitro odložila - vse je bilo isto, isti štosi, nič novega. Skoraj 20 let po branju Irske pa se mi je zazdelo, da je čas, da spet preberem kaj njegovega.

Julij avgusta je izšel 2018.
Tipičen Gradišnikov slog. Malo me je začudilo, da so se sopotniki strinjali, da uporabi njihova prava imena (no, vsaj upam, da so se strinjali. Avtor nekje le omeni, da so vse osebe resnične).
Dve stvari sta ta potopis dvignili nad povprečje. Samoironija in samokritika v odstavku: "Ubogi Matjaž. Večino časa, ko smo se vozili, je bil kot moj prvi sosed najbolj izpostavljen mojemu besedovanju. In res je tudi, da znam utrujati." (Vsekakor. Na trenutke sem že obupovala nad branjem neskončnih samoironičnih nakladanj.)

Druga stvar, ki me je navdušila in me pripravila do nekontroliranega krohota, je anekdota, ki naj bi se zgodila avtorjevemu očetu. V Beogradu je v neki beznici poslušal neskončno jamranje nekega guslarja o junaštvih kraljeviča Marka. Šlo mu je že na živce, pa je vprašal guslarja, če igra tudi po naročilu. "Kako da ne! Samo reci!" No, in si je zaželel nekaj od "Ludvika fan Betovna."
Rezultat?
"Guslar je podrgnil po struni in s tremolom zapel: Vino pije Luda od Betonaaaa, u Stambolu u krčmoj bijeli, ..."
In tako naprej spet do kraljeviča Marka.
S to anekdoto se mi je Gradišnik odkupil za vsa neskončna opisovanja prebavnih težav, obiskov stranišč in podrobnih opisov konsistence iztrebkov vseh članov družine. Mislim, ok, ampak kar je preveč, je preveč.

Gradišnik je eden tistih avtorjev, kjer je možno dvoje - ali njegov humor obožuješ ali ti gre pa na jetra. No, obstaja še tretja možnost. Jaz imam njegov humor rada - v majhnih dozah. Vsakih petnajst let kakšna knjiga, recimo.