Dnevnik : 1953-2000

by Janez Menart

568 pages, Hardcover

Published January 1, 2010

Reviews

[Anton Mohorčič · Rating 3 out of 5]

Menartov Dnevnik ali »knjiga, ki je ni«

Decembra leta 2010 sta pri založbi Mohorjeva družba izšli dve novi Menartovi knjigi: Epigrami in Dnevnik. Prvo knjigo dobite v prodaji in v knjižnicah. Drugo, s polnim naslovom »Dnevnik 1953-2000«, boste težko našli. Na spletni strani Mohorjeve družbe ne obstaja zapis o tej knjigi. V Cobiss je vpisana. V knjigarnah je ni – ne morete je kupiti. Obstaja nekaj obveznih izvodov v posameznih knjižnicah, kjer jo lahko dobite – če imate seveda srečo.

O Menartovem Dnevniku se govori in piše kot o »knjigi, ki je ni«. Izšla je. Bila je celo nekaj dni v prodaji. Prodali so pet izvodov. Potem sta prišli Menartovi dedinji (žena in hči) in pokupili celo naklado. Motiv za to naj bila baje izražena Menartova želja na smrtni postelji. Če je to res bila Menartova želja, tako kot pravi njegova hči Barbara, potem ji ni uspelo izpolniti očetove želje. Knjiga je namreč izšla - povsem legalno, nekaj izvodov obstaja v knjižnicah, nekaj drugih kroži med ljudmi, obstaja celo spletna, nelegalna (in mogoče zelo legitimna!) kopija knjige. Tistim, ki jih zanima, kaj je veliki Menart pisal cela desetletja v svoj dnevnik, bodo prišli do vsebine knjige – tako ali drugače. Zakaj torej imeti doma v kleti nekaj sto izvodov te knjige? Zakaj sta se dedinji premislili oz. zakaj sta čakali do konca? Poraja se povsem upravičen pomislek, da je dostop do knjige »onemogočen« zaradi povsem drugih razlogov, in da ni razlog domnevna avtorjeva želja na smrtni postelji. Le uganjujemo lahko, da je mogoče nekdo prepozno zvedel, kaj res piše v knjigi. Potem se odgovor skriva v sami knjigi. Preberimo jo torej.

Menart je pisal svoj dnevnik neredno. Tega se je včasih prav boleče zavedel. Mnogokrat omenja, da ravno takrat, ko so se dogajale pomembne zadeve, ni tega sproti zapisoval, ker je bil premočno v toku dogajanja in je zmanjkalo časa in moči. Vendar se je Menart vedno vračal nazaj k pisanju dnevnika. To je počel vse do konca leta 2000. Prvi zapis je iz leta 1953, drugi iz 1969 in potem od leta 1975 so zapisi bolj pogosti. Strani z dnevniškimi zapisi, ko odštejemo spremno besedilo in fotografije, je v knjigi skoraj polnih petsto štirideset.

Predgovor Dnevniku je napisal Tone Pavček, ki z omenjanjem Menartovih verzov: »Najlepši glagol je živeti. / Rad bi ga spregal večne dni.« najlepše ponazoril Menartov ton v dnevniku, kljub vedno prisotnemu pesimizmu in skepsi. Zanimivo je to, da se Pavček, v sicer zelo prisrčnem predgovoru, niti z besedico ne dotakne vsebine dnevnika.

Če bi sodili po tistem, kar je vsa ta leta pisal pesnik v svoj dnevnik, potem za nas ni dvoma: Menart je pisal za objavo, za javnost. Mogoče bi, če bi imel več časa, ker je bil perfekcionist, jezikovno in stilsko bolje dodelal besedilo. Vsebina bi ostala – gotovo večina zdaj objavljene vsebine. In ravno ta vsebina je tisto, kar nas zanima. Že bolj na začetku dnevnika lahko preberemo: »7. November 1975 […]Tudi meni se lahko zgodi, da za menoj ne bodo "ostale" moje pesmi, ampak morda ta dnevnik […]« Pesmi velikega pesnika bodo zagotovo ostale in upajmo, da tudi dnevnik.

V dnevniku najdemo zapise o vsakodnevnih pesnikovih opravkih in srečanjih. Svoje mnenje o ljudeh je Menart izražal brez dlake na jeziku. V celem dnevniku tako lahko srečamo – v krajši ali daljši obliki – kritično obravnavo vseh Menartovih sodobnikov, tako prijateljev kot sovražnikov. Še posebej teh zadnjih. Tudi pri prijateljih Menart ne skopari s kritičnimi pripombami. Zvemo, da tudi prijatelji niso bili vedno prijatelji. Na nekem mestu vidimo, kako je bil hud na Pavčka, ki je v intervjuju za Teleks dejal, da so Menartove Statve življenja zato tako popularne, ker ima slovenska publika slab okus. Ko se prijatelja srečata na cesti, mu Menart to očita. Čez nekaj dni je vse to zapisal v dnevnik.

Iz dnevnika zvemo, kdo so Menartovi glavni nasprotniki. Menart jih imenuje z različnimi imeni: modernisti, ahačevci, mafija, … Z ahačevci Menart označuje vse tiste, ki so cenili, se zgledovali ali kako drugače sledili Dušanu Pirjevcu – Ahacu. O Pirjevcu, karizmatičnemu predavatelju na Filozofski fakulteti, literarnemu zgodovinarju in teoretiku, ki je vplival na ogromno povojnih generacij intelektualcev, pove Menart nekaj grozljivih zadev. Dušan Pirjevec, s partizanskim imenom Ahac, je bil v partizanih na pomembnih funkcijah. Menart navaja neposredna pričevanja ljudi, ki so videli, kako je Pirjevec osebno mučil ljudi na neverjetno zverinski način: »23. december 1983 […] Ko smo še naprej govorili o Ahacu in drugih "vojvodih" partizanstva, je Bor potrdil tudi znano zgodbo, kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo.«

Ja, redko kdo je v Menartu vzbudil toliko srda kot Pirjevec: »30. oktober 1984 […]Tisto, kar me naganja proti njemu, je to, da o vseh drugih vsi vemo, da so bili krvniki ali kaj podobnega in jih tudi preziramo, včasih še bolj kot komu gre, glede na posebne okoliščine. Tega morilca in izpričanega sadista pa hočejo mlade generacije zadnjih dvajset let postaviti na oltar kot velikega filozofa in genija.«

Z Menartovim delom smo se vsi srečali – če ne drugje, vsaj v šoli. Bil je pesnik in prevajalec. Njegove pesmi so bile in so še vedno priljubljene. Iz dnevnika zvemo, da je vse svoje objave ali omembe skrbno spremljal in spravljal izrezke iz časopisov. Še bolj zanimiva stran branja dnevnika je to, da dobimo vpogled, vsaj delno, v zakulisje Menartovega ustvarjanja. Včasih je bil proces ustvarjanja počasen in naporen: »9. november 1975 […] Ves dan sem bil doma, po malem brkljal in se spravljal k pisanju pesmi "kot bolan s... ". Šele proti večeru se mi je posrečilo, da sem začel pisati in napisal po dolgem času spet prvo pesem, ki sem jo začel že včeraj ponoči v postelji.«

V vseh Menartovih delih srečujemo Menarta pesnika. Edina izjema je njegov Dnevnik. Tukaj srečamo Menarta človeka. Ravno zato je ta knjiga tako pomembna. Vidimo ga pri vsakodnevnih opravilih. Pokaže nam svoje skrbi. Preseneti nas lahko, ko vidimo, kaj vse je počel, česa vse se je lotil: »10. Junij 1980 […] Zvečer sem z minijem prebarval prtljažnik avtomobila in šel spat že pred enajsto.«

Dolžina vpisov v dnevnik je zelo različna. Včasih se je pesnik razpisal, drugič spet le faktografsko poročal: »8. junij 1980 Peljali smo se k maši. Zamenjal sem sedalo na stranišču, popravil dve kljuki in samokolnico. Spat sem šel zgodaj. Na cesti sta bili dve nesreči. Zaradi ene smo čakali več kot uro. Barbarin Miro je prišel delat enega izmed lažjih izpitov.«

Menart se vedno znova vrača na Pirjevca - Ahaca ali na njegove privržence: »23. december 1981 Bil sem pri Minattiju. Dolgo sva govorila o škodi, ki jo povzročajo modernisti — Ahačeva banda. Bil je zelo pesimističen o slovenskem značaju in odpornosti in zgrožen nad infiltracijo z juga. V vsem sva se strinjala. Tudi v tem, da je Grafenauer nasilen in osebno nedostojen. […]«

Do drugih je bil Menart strog, vendar pripravljen pomagati: »13. avgust 1983 […] Predvčerajšnjim se mi je oglasil Ivan Cimerman, ki bi mi rad podaril svojo novo knjigo. Cimerman je bil pred leti večkrat pri meni. Pisal je pesmi, zelo sveže po vsebini, a slabe po zgradbi in metriki. Obljubil sem mu, da ga bom naučil metiera. Začel je hoditi k meni, a ni zdržal "šraufštoka". Prišel je le dvakrat ali trikrat. Še tistih dveh pesmi, ki sva jih skupaj predelala do perfekcije, po muhavosti usode ni tiskal v popravljeni obliki, pač pa v stari, zelo šibki.«

Branje Dnevnika nam odkriva tančice, ki bi nam drugače ostale skrite za vedno. Mnogi junaki, ki nastopajo v Dnevniku, so bili v času, ko je o njih pisal Menart – javnosti povsem neznani. Danes skoraj ni nikogar, ki ne bi slišal za nekatere od njih. Poglejmo primer, katerega ne bi dobro razumeli, če ne bi leta kasneje sledili določeni javno znani dogodki: »2. Oktober 1984 […] Zvečer so prišli na obisk Baričevičevi. Bilo je prav prijetno. Za uro se je oglasil tudi Mike, ki je bil pred časom na operaciji in je bil sicer ta večer dežurni zdravnik v bolnišnici. To je bilo prvo skupno srečanje po operaciji. Bali smo se, da se bo komu od nas kaj zareklo, a je vse v redu poteklo, tako da je zdaj led prebit. Gre predvsem za njihovo družino, saj je zanje to boleče. Mi smo vsi toliko pametni, da stvar z vso ustrezno resnostjo razumemo. Glavno je, da se Mike v redu počuti.«

Na takšnem primeru lahko vidimo, da Menart v svojih pogledih ni bil enostranski. Mnoga njegova stališča bi lahko označili za konservativna. Zgoraj opisano pa kaže na veliko mero liberalne tolerance. Ravno zato je branje takšnega dnevnika pomembno. Pokaže nam človeka v celem barvnem spektru.

Omenjeno tančico skrivnosti so nam v zgornjem primeru pomagali odkriti dogodki, ki so polnili strani v časopisih. Zato se lahko vprašamo, koliko je še takšnih »nedolžnih« zapisov v Menartovem Dnevniku, ki bi skupaj z dodatnimi informacijami (kot z nekakšnim »ključem«) bili prava senzacija. Mogoče so dostop do knjige onemogočili ravno tisti, ki so jo prebrali pred izidom in ki imajo »ključ« do nekaterih zapisov. V luči povedanega je dobro vidno, da so z Menartovo družino bili povezani, če ne že kar vraščeni vanjo, ljudje, ki bi jih danes prej šteli med »Ahačevo bando« kot pa med zaveznike. Kako paradoksno – v času Menartovega življenja to niso bili njegovi sovražniki, ampak prijatelji. Vprašanje je le, čigavi prijatelji so danes?

Menart se je veliko ukvarjal tudi sam s seboj. O tem je v dnevniku veliko zapisov. Pridno je zapisoval svoje telesne težave, bolečine, bolezni in zdravila, s katerimi si je lajšal vsakdan: »16. junij 1994 Šel sem v ambulanto. Tja grede me je spet precej bolelo. Srečal sem Toma Martelanca in malo pokramljal. Zdravnica Kraljeva me je pazljivo poslušala in pregledala. […] Dala mi je srednje močne tablete proti bolečinam (elderin), ki naj jih ne glede na počutje jemljem kakih deset dni in mi razen tega svetovala, naj si hrbet grejem, če mi prija, naj od časa do časa malo potelovadim, se obešam za roke ali pa grem kam na kopanje. Nazaj grede sem šel v lekarno, na ribice, popil dva deci in nič me ni bolelo. […]«

Ni bil zelo sproščen človek, tako telesno kot duševno. Pred nastopi, čeprav jih je imel veliko, se ni najbolje počutil. Razlog je bil tudi v prebavnih motnjah in zato ni maral dolgih nastopov. Iz mnogih njegovih zapisov vidimo, da se je dejansko tako počutil kot je zapisal v pesmi za svoj petinštirideseti rojstni dan: »Vse bistvo vseh teh mojih let / v vrsticah dveh lahko podam: / od zunaj me je žrl svet, / a znotraj sem se sam.«

Tistih, ki so ga od zunaj »žrli«, ni bilo malo. Vedno je bil z njimi v boju. Kdo so to, pa vidimo tudi iz naslednjega zapisa : »3. februar 1981 […] Danes zjutraj je Čiro Zlobec prišel k meni v službo po Ognov prevod Dickinsonove. Odšla sva v Union. Dal sem mu denar za naše fotografije ob obletnici Pesmi štirih. Včeraj je bil na pesniškem srečanju v Kranju. Pibernik je referate ponudil le Boru, Vidmarju in Koviču, za katere je vedel, da ne bodo nič napisali, sicer pa nobenemu nemafijcu. Bilo je kakih deset referatov. Če sem si prav zapomnil, so bili vsaj tile: Pibernik, Grafenauer, Kermauner, Poniž, Novak, Snoj, Rupel, Tine Hribar in morda še kdo. Zvečer je bralo 25 pesnikov. Od nemafijcev so bili: Minatti, Pavček, Zlobec, Šmit, Ovsec ... Čiro je rekel, da je bilo popolnoma zrežirano za mafijo — niti enega referata od drugih. Referati so bili zelo klobasasti, čreva, nebuloznosti. Zlasti Andrej Medved je klatil neumnosti — ideal naj bi bilo telo brez organov (dobesedno!). […]«

V svojem dnevniku je Menart ni prizanesljiv ne do sebe in tudi ne do drugih. Bralca lahko preseneti s kakšno opazko o kakšnem znanem imenu, vendar po premisleku se moramo velikokrat strinjati z oceno. Če smo se kdaj vprašali, zakaj so se nekateri nekdanji disidenti tako spremenili po prihodu demokracije – je odgovor zelo enostaven: niso so se spremenili, ampak so že prej bili takšni. Ravno to nam potrdi Menart sam. Zdaj smo imeli v mislih bolj ideološko in »komolčarsko« usmerjenost omenjenih, vendar tudi pri drugih osebnih lastnostih ni bil Menart nič bolj prizanesljiv: »19. December 1985 […] Bordon mi je prinesel Kovačičevo knjigo Prišleki 3, da bi mu v njej označil, koga je avtor mislil z raznimi psevdonimi. Kovačič je nemoralen, ker osebe navaja razpoznavno, dejstva pa zasuka po svoje oziroma jih komentira, kot se mu zdi, pri čemer svoja mnenja antedatira za 15-20 let. Ni samo nesnaga po zunanjosti, temveč tudi po duši, sicer pa to ni več novica. V tej ali oni obliki mu bo treba slej ali prej odgovoriti, sicer bo obstala njegova nadvse pristranska sodba. Težava direktnega odgovora je v tem, ker zmerom lahko reče, da so njegove osebe izmišljene. To je grda taktika in slaba umetnost, a če že ne slaba, vsaj nepoštena, kar je isto. […]«

V Menartovem dnevniku so mnoge stvari omenjene neposredno, mnoge zavite v skrivne tančice in mnogih zadev enostavno tam ni. Menart se je bal, da bi kdo izkoristil (policija, vojska) njegov dnevnik za pregon ljudi. O tem in o pisanju svojega dnevnika si poglejmo v daljšem citatu spodaj – vse zapisano na en dan: »5. oktober 1984 […] Tale moj "dnevnik" bo nazadnje čudna "šara" in šara. Poleg res zanimivih stvari pišem vse mogoče drobnarije ali danes zame zanimive reči, ki bodo čez nekaj let povsem ničeve in brezpredmetne, npr. opombe o mojem zdravju oziroma nezdravju, ki jih zdaj zapisujem z nekakšno skrbjo. Koga danes kaj brigajo take reči oziroma komu kaj koristijo recimo podatki o kakem odvetniku ali mesarju iz preteklega stoletja. A tako je življenje. Naj ostanejo tudi te tračarije, da se ne izgubi kaj zanimivega, ki ga tako sproščeno, nepremišljeno pisanje nehote prinese s seboj. Tehtam in izbiram zrnje od plevela, kolikor tu in zdaj sploh lahko počnem. Stiliziranje je praktično nemogoče zaradi časa, saj bi sicer moral vse dni samo pisati. Če pa ni tu zabeleženih več zanimivih, občih in splošno znanih stvari, je kriva družba, v kateri živim. Zaradi totalitarnega režima, moje vednosti o tem, kako precizno deluje, koliko podatkov ima itd. in zaradi nemoči, da bi pri današnjih iskalnih pripomočkih lahko kakor koli zašifriral ali pa res varno skril napisane reči — zaradi vsega tega sem že vsa ta leta, ko si kaj zapišem, prisiljen izpuščati številne zelo zanimive pogovore z osebnostmi današnjega časa. Ob morebitnem političnem zasuku, štrbunku v policijske roke ali čem podobnem, bi vsi taki zapiski prišli v neprave roke kot obremenilno gradivo za imenovane ljudi. Te pravice pa si ne morem vzeti. Življenje teh ljudi ima prednostno pravico celo pred zgodovinsko faktografijo, ki marsikdaj pomaga vsaj post mortem postaviti neke osebe in dejanja v pravično luč. Žal. Kam naj na primer dam ta zvezek, če bi se začele kakšne centralistične velesrbske racije, vojaški udar in podobno, ko strokovnjaki, če hočejo, dobesedno iz pekla izkopljejo, kar iščejo. Žal, žal, žal. Pa tudi malo pozno je že za vse skupaj. Toliko zares zanimivega je že šlo mimo. Toliko zanimivih, žlahtnih in pametnih ljudi je že pod zemljo, njihove precizne in bogate misli, mnenja, ideje, razčlembe idr. pa so le desetkrat zdesetkane ali sploh izginule lise v negotovem spominu. "Sranje" balkanskega blata, pomešano s stalinističnimi izrodki zajebane ideologije.«

To zgoraj je bilo za pokušino. Tako piše Menart človek. Zato upajmo, da »temne sile« do konca ne uničijo tega dela velikega pesnika. Dnevnik Janeza Menarta obstaja, kljub temu, da ima sloves »knjige, ki je ni«. Ta knjiga tudi vas čaka, le poiskati jo morate.