Oče, nekoč uspešen novinar, je brezupno brezposeln, mami grozi izguba sicer nesmiselne službe, genialni tridesetletni sin se nikakor ne odloči za samostojnost. V marsičem tipično slovensko družino z ekranov napadajo prazne, neumne fraze, ki jih spravljajo v še hujši obup, tudi pogovori z nekdanjimi prijatelji so brezupno prazni.
Zdi se že, da zanje ni rešitve, potem pa se mati nenadoma odloči: sama želi oditi v Afriko. Oče vztraja, da gre z njo, a izkaže se, da žena ne išče le novih poti, pač pa tudi ljubezen in vse karte se premešajo na novo ... Morda pa je v obubožani afriški vasi resnično mogoče najti nov smisel življenja? Morda je povsem preprosto: skrb za sočloveka, življenje v skupnosti? Čeprav se roman ukvarja z občutljivimi in težkimi temami, gre za eno najbolj svetlih in duhovitih Mazzinijevih knjig, ki je na sledi rekla: prelahko je pisati žalostne knjige o žalostnih rečeh.
* 32 books published in 12 languages * Short stories selected for many anthologies including Pushcart Prize 2011 * Screenwriter of 2 award-winning feature films (Golden Palm for the best film of the XXII Mostra de Valencia, European CIRCOM Award for the Best TV Film of 1992) * Writer and director of 5 short films (Best director award at the Highgate Film Festival in London, best short film of 2011 at the Slovenian film festival) * MA in Creative Writing for Film and Television, University of Sheffield, United Kingdom * PhD in Anthropology of Everyday Life, Institutum Studiorum Humanitatis, Slovenia
Spolnega turizma in medkulturnih razlik se Miha Mazzini loteva tako, kot jih dojemam sama. (Dopuščam, da mi je roman tako všeč, ker pritrjuje mojim pogledom. ;)) Ne opredeljuje se o tem, kaj je prav in narobe, ne sodi, ampak skozi zgodbo prikaže bizarno medkulturno kompatibilnost, ki se vedno zgodi takrat, ko je ne pričakujemo. Poleg tega je roman poln dobrih in duhovitih domislic, ki sem jih z užitkom podčrtovala. O tem, zakaj so vloge kot reinkarnacija za ateiste na primer. Pa o tem, kakšen velikanski vpliv sta imela Reagan in Thatcherjeva na človeško zgodovino. Funny sem prebrala na mah.
Leon in Karin, poročen par srednjih let. Pri obeh nastopa nekakšna kriza srednjih let. Leon je bivši novinar, ki zaradi izgube redne službe postane svobodni novinar, ki na spletu lovi všečke in gleda števec bralcev svojih člankov. Karin je uslužbenka v državni službi. Njun tridesetletni sin je še vedno odvisen od njunih dohodkov, pa tudi večerje, ki jih pripravlja Karin, so zanj stalnica. V vrtenju nezadovoljstva, iskanju lastne identitete in smisla življenja, se Karin odloča, da bo odšla v Afriko. Tja jo vleče. A Leon vztraja, da odide z njo. Toda... kaj se v Afriki zgodi? Kako njun odhod dojema sin? Kako se zaplete? Zelo dober roman, kar se tiče iskanja smisla in krize srednjih letih. "Pomanjkanje rodi upor, obilje pa zaničevanje tega, kar imaš. Za smisel gre. Ali pa za prebolevanje, kot pravijo iskanju novega smisla." Zapiše avtor v knjigi. In tudi to: Včasih smo poznali gostoljublje in sprejeli tujca pod svojo streho, danes to prodajamo. Včasih smo pešca vzeli v svoj avto, danes mu to zaračunamo. Včasih smo vodo pilu zastinj, danes jo kupujemo. Včasih smo imeli prosti čas, danes smo se ga odrekli, zastonj, saj nam ga ne plačajo. Poklanjamo ga! Največ, kar imamo, darujemo! kaj smo mi drugega, od pozornosti, ki dajemo, od časa, ko smo? In mi to mečemo vstran, kot da smo nesmrtni! Knjiga je polna dobrih pogovoro. Zelo všečni so mi bili tisti s prodajalcem gramofonskih plošč, pa tudi tisti v Afriki. Roman za vse tiste, ki ob branju radi še malo razmišljamo. Nedvomno drugačen roman, a zelo všečen.
Knjiga, ki postane zares zanimiva in smesna, ko se prevesi branje v drugo polovico, ko nas avtor popelje v Afriko, ki jo glavna protagonista dozivljata popolnoma drugace. Da pa tudi za mislit, ko si na nekem življenjskem razpotju in to zadevo vec udelezencev, kako resiti ali se bolj zaplesti zadevo.