Josip Jurčič : Deseti brat
"Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja, kakršna so bila po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti."
Ljubezen med mladim učiteljem in grajsko hčero, bogato gospodično, je močno prisoten motiv v slovenski književnosti (npr Cvetje v jeseni). Je idealen za zajetje naših zgodovinskih nasprotij in narodnih frustracij, kot so siromaštvo - bogatija, učenost - ljudska modrost in "ljudska modrost", napredno - nazadnjaško
meščansko - podeželsko in še veliko drugih. Prav tako je že v prvem slovenskem romanu (1866) izumljen tipičen način opisovanja ali še bolje slikanja kmečkega karakterja, ki je posebnež, pijanček, burkež, tako ali drugače pohabljen od nesreče, revščine in življenjskih preizkušenj (Krjavelj). Jurčič pripoveduje zgodbo na tri načine (skozi komentarje vsevednega pripovedovalca oz. incipite, skozi sintetično in analitično naracijo in skozi pisma) in umešča z dobrim zavedanjem, da piše prvi slovenski roman, Desetega brata tako v literarni (Scott, uvodni verzi k vsem od petindvajsetih poglavij) kot politični okvir. Do domačije je kritičen (Deseti brat oz. Martinek Spak, odgnan od doma, suspendirani del družine, umaknjen od oči in srca, slaba vest), vendar optimističen ter neomajno verujoč v happy end.
" 'Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!', odgovori Martinek, 'Kaj ne veš in še zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat? Desetim bratom je pak Bog toliko več vidnosti in vednosti dal, kar se enkrat v malho dene.' "
Roman se bere skoraj kot spravni politični program (ljubezen se je srečno srečno spletla, misterij je bil razvozlan in vsi so živeli srečno do konca svojih dni, še Krjavelj je klobaso dobil), vendar je Jurčič (za razliko od Cankarja) od Slovencev pričakoval preveč. Slovenec danes še vedno živi skrito življenje razkoraki med samooklicanimi kremenitostjo, delavnostjo in poštenostjo ter 'desetimi brati in desetnicami' pa čedalje bolj bodejo v oči in se še vedno raje pometajo pod preprogo, kot pa razrešujejo. V tem je del slovenske arhetipike in v tem bo roman očitno še dolgo, če ne za vedno, ohranjeval svojo aktualnost. Deseti brat ostaja alegorija naše razkolniške vesti.
Torej ne gre samo za spomenik, ki ga je že zato vredno večkrat brati. Jasno je, da je iz teh razlogov tudi del šolskega kurikuluma, zato se (upam, da še vedno) vsi v mladih letih učimo o njem in ga prvič preberemo. Zato ima ponovno branje (v npr. Jurčičevem letu) tudi nostalgično črto, saj vrača spomine na šolske dni. Vsaj pri meni je bilo tako.
Torej - do naslednjega branja, do takrat pa … "Bog nam daj špeha in masla".