Deseti brat (Žepna knjiga Papisa)

by Josip Jurčič

Lik desetega brata je rdeča nit romana; povezuje zgodbo iz grajskega okolja in zgodbo iz vaškega okolja. Lovre Kvas je končal ljubljanski licej. Ni hotel ustreči materini želji, da bi študiral teologijo, ampak je želel drugam v višje šole. Starši mu odrečejo podporo, začasno službo učitelja dobi na gradu Slemenice. Na poti sreča Martinka Spaka, ki v nadaljevanju usodna vpliva na razplet dogodkov.

Genres: Classics, Fiction

204 pages, Hardcover

First published January 1, 1866

Reviews

[Špargelj · Rating 1 out of 5]

Mislm da bi ga Levstik mogu še bolj v jok spravt, mogoče bi pol probu od-publishirat to napako od romana

[m4nu]

worst tragedy slovenska literatura could think of je življenje hlapca na neki random ass faking vasi in njegove afere

[Izak Ban · Rating 4 out of 5]

Lahko pa imaš sam 9 otrok in se rešiš celga problema.

[Saša Potisk · Rating 5 out of 5]

Josip Jurčič : Deseti brat

"Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja, kakršna so bila po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti."


Ljubezen med mladim učiteljem in grajsko hčero, bogato gospodično, je močno prisoten motiv v slovenski književnosti (npr  Cvetje v jeseni). Je idealen za zajetje naših zgodovinskih nasprotij in narodnih frustracij, kot so siromaštvo - bogatija, učenost - ljudska modrost in "ljudska modrost", napredno - nazadnjaško
meščansko - podeželsko in še veliko drugih. Prav tako je že v prvem slovenskem romanu (1866) izumljen tipičen način opisovanja ali še bolje slikanja kmečkega karakterja, ki je posebnež, pijanček, burkež, tako ali drugače pohabljen od nesreče, revščine in življenjskih preizkušenj (Krjavelj). Jurčič pripoveduje zgodbo na tri načine (skozi komentarje vsevednega pripovedovalca oz. incipite, skozi sintetično in analitično naracijo in skozi pisma) in umešča z dobrim zavedanjem, da piše prvi slovenski roman, Desetega brata tako v literarni (Scott, uvodni verzi k vsem od petindvajsetih poglavij) kot politični okvir. Do domačije je kritičen (Deseti brat oz. Martinek Spak, odgnan od doma, suspendirani del družine, umaknjen od oči in srca, slaba vest), vendar optimističen ter neomajno verujoč v happy end.

" 'Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!', odgovori Martinek, 'Kaj ne veš in še zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat? Desetim bratom je pak Bog toliko več vidnosti in vednosti dal, kar se enkrat v malho dene.' "

Roman se bere skoraj kot spravni politični program (ljubezen se je srečno srečno spletla, misterij je bil razvozlan in vsi so živeli srečno do konca svojih dni, še Krjavelj je klobaso dobil), vendar je Jurčič (za razliko od Cankarja) od Slovencev pričakoval preveč. Slovenec danes še vedno živi skrito življenje  razkoraki med samooklicanimi kremenitostjo, delavnostjo in poštenostjo ter 'desetimi brati in desetnicami' pa čedalje bolj bodejo v oči in se še vedno raje pometajo pod preprogo, kot pa razrešujejo. V tem je del slovenske arhetipike in v tem bo roman očitno še dolgo, če ne za vedno, ohranjeval svojo aktualnost. Deseti brat ostaja alegorija naše razkolniške vesti. 

Torej ne gre samo za spomenik, ki ga je že zato vredno večkrat brati. Jasno je, da je iz teh razlogov tudi del šolskega kurikuluma, zato se (upam, da še vedno) vsi v mladih letih učimo o njem in ga prvič preberemo. Zato ima ponovno branje (v npr. Jurčičevem letu) tudi nostalgično črto, saj vrača spomine na šolske dni. Vsaj pri meni je bilo tako.

Torej - do naslednjega branja, do takrat pa … "Bog nam daj špeha in masla".

[camtucker555 · Rating 5 out of 5]

Trikrat sm se spravla brat to knjigo pa nikol nism prsla dlje kot do 15. strani. Pol ko sm pa mogla prebrat za izpit in se prsilla sm ugotovila zaka to delo tok povelicujemo. Kr je faking amazing. Slovenska klasika, vsak bi jo mogu enkrat prebrat. Ti da mislt.

[Darko Ilin · Rating 3 out of 5]

Фолклорно-критички реализам at it's finest! Први роман словеначке књижевности својеврстан је амалгам романтичарских интересовања за народну традицију и реалистичких тежњи за критичким и објективним сагледавањем света, тачније сеоског живота. Вешто коришћење елемената народних веровања у фабули која почива на, донекле, сентименталистичком сижеу препуном "неочекиваних" родбинских веза и сеоских превирања чини роман бескрајно занимљивим и савременом читаоцу.

[Katja · Rating 5 out of 5]

Prvih par poglavij mi je bil tezje berljiv, ampak takoj ko je zacel Lovro pisati svoja pisma najboljsemu prijatelju in ko se je zacela razvijati zgodba med Lovrotom in Manico, me je pritegnilo najbolj to, kako lepo, premisljeno karakterji opisujejo svoja custva in se pogovarjajo med sabo.


Nasmejalo me je, ko je Jurcic v romanu veckrat napisal nekaj v smislu, da z dodatnimi podrobnostmi o tem in onem ne bo obremenjeval dragega bralca.


Vsec mi je bilo potovati nazaj v preteklost in njihovo umirjeno zivljenje.

[Andreja Butolo · Rating 3 out of 5]

Z vidika ljudskega izrocila zelo zanimiv pogled v oddaljeno preteklost. Sicer pa kot je znano, protagonist je premalo aktiven. Zgodba je bolj Martinkova kot Lovrova.

[Tarik Mandzic · Rating 2 out of 5]

The only reason why I gave this 2 stars is because it was a very quick read and the last 50 pages were the only semi-interesting thing in the whole book. A very dreadful read nonetheless.

[Mitja Senekovic · Rating 4 out of 5]

Knjiga, ki sem jo "prešprical v času šolanja.. :) No, sedaj sem končno našel čas in prebral prvi slovenski roman. Izjemen, humoren slog pisanja mojstra Jurčiča me je zabaval skozi vso knjigo. Zanimiva slovenščina iz tistega časa. Josip Jurčič me je popeljal v čase, ki so bili drugačni od današnjega. Skoraj zavidam ljudem, ki so živeli v tistem času. Živeli so namreč v bistveno bolj čistem in neoporečnem okolju, kot je današnje.. Vredno branja!