Če mi Jezero že po parih prebranih poglavjih (in do konca) ni najbolj dišalo in me je Leninov park veliko bolj navdušil, pa se za tretji del sage o slovenskem Sherlocku Holmesu ne morem odločiti. Mestoma mi je bila Dolina rož najbolj všeč, na trenutke pa me je odbijala. Birsa je postal preveč napihnjen, vseveden, celo nesramen. V njem ni več kančka topline (če jo je kdaj sploh imel), niti kapljice sočutja, ena sama zagrenjenost in cinizem. In seveda je tu zopet njegova šibka točka - lepa ženska, ki njegovo monogamijo spet postavi na preizkušnjo. Njegov odnos do žensk je res nezrel in mislim, da me je tako pri Jezeru, kot pri Dolini Rož, najbolj zmotilo ravno to.
Zgodba sama po sebi je dobra, morda celo najboljša od vseh treh. Poleg standardnega reševanja primera/primerov, je tukaj dobro izpostavljena tudi politična zapacanost in oportunizem policijskega vrha, ki kriminalistom onemogoča njihovo delo.
Slog pisanja je tekoč, z dobrimi metaforami in bogatimi dialogi. Pretirane deskriptivnosti, ki je v Leninovem parku ubijala dinamiko, v Dolini rož ni zaslediti, oziroma ni tako zelo moteča. Dogajanje je konstantno, konci poglavij pa napisani tako spretno, da knjigo težko odložiš.
Všeč mi je novo vpeljani lik, Ahlin, upam, da ga bo avtor v naslednjem delu še bolj razdelal in porinil v ospredje. Ahlin obeta. Taras Birsa pa ...čeprav je kar naenkrat osivel (v šestih mesecih po Jezeru), naj malo dozori.