Prevare, humor, erotika v trgovini z umetninami ...
Roman Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič je zgodba o tem, kako prevarante prevarajo še večji prevaranti, o trgu umetnin in skrivnostni likovni zbirki. V svetu zbirateljev, trgovcev, svetovnih muzejev in galerij je še posebno vznemirljivo takrat, ko se pojavi na obzorju dragocena umetnina ali možnost visokega zaslužka … Slavko Pregl je ta svet – poln preobratov, prevar, humorja in hedonizma – prikazal zelo od blizu, saj je roman zasnovan po resničnih dogodkih, kot jih je opisal eden od akterjev, galerist Leon Pogelšek.
Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1972. Z novinarskim in literarnim delom je začel v gimnaziji, ko je deloval kot urednik šolskega glasila Utripi. Ves čas urednikovanja se je ukvarjal s pisanjem. Pisal je humoristične črtice, basni, povesti, satire, ki so najprej izhajale v revijah in časopisih, za katere je dobil več priznanj. V Letih 1969 do 1991 je bil zaposlen v založbi Mladinska knjiga. Od 1991 do 2002 je bil samostojni založnik, direktor založbe EWO. Od leta 2003 ima status samozaposlenega v kulturi. Od leta 2004 do marca 2008 je bil predsednik Društva Bralna značka. V letih od 2005 do 2007 je bil podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, konec leta 2007 pa je postal predsednik omenjenega društva. Podpredsednik Foruma 21 je od njegove ustanovitve leta 2004. V letu 2009 pa je postal direktor Javne agencije za knjigo. Leta 2004 je soustanovil gibanje Forum 21. Je mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik. Piše kratko in povestno prozo za mladino in tudi odrasle. Objavlja prozna dela, basni, satirične in humoristične tekste in poljudnoznanstvena dela.
Definitivno nisam ljubitelj moderne književnosti. Zainteresovao me je rezime na zadnjoj korici, gde je natuknuto ko je Erih Šlomović i šta se dešavalo sa njegovom zbirkom umetnina za vreme i posle II svetskog rata. Međutim, radnja i tema ove knjige se samo oslanjaju na Eriha Šlomovića, tačnije na njegovo ime i pomen. Stil pisanja je kao u savremenih "novinara" dnevnih novina - deklamujuće frazeološki sa beskrajnim ponavljanjima opisa (sve kuće imaju reljefne kamene ulaze, obavezno su vile, i imaju pozlaćene štukature itd.) i nevešto konstruisanim upravnim govorom (osoba A reče, osoba B potvrdi, onda se osoba A nadoveza itd.). Dalje, snobizam i pseudoelitizam izviru iz svake stranice, a ja se toga gnušam najviše na svetu. Bata iz Beograda, Rista iz Pančeva, Leon iz Ljubljane i još poneki se "bave" antikvarnim umetninama. Svi su prezgodni, bez obzira na to koliko im je godina, kreću se po skupim skupovima, obilaze top buvljake i antikvarijate širom Jugoslavije ali i Evrope, seksualno prepotentni, nose skupe satove, piju samo čivas, seksualno opšte samo sa vrh lepoticama, ne plaćaju za seks, ali plaćaju spoznorušama "kuguarkama" da budu pored njih, da ih vole do poslednje pare, i svi su VRHUNSKI stručnjaci za slikarstvo. Tačnije - VRHUNSKI falsifikatori. Toliko su vrhunski da ni tamo neki veliki inspektori niti akademici nisu bili u stanju da "provale" da to što se štancalo u Ristinoj "radionici" u selu kod Pančeva nije falsifikat Monea, Kokoške id. I to sve u bivšoj Jugoslaviji. Ne znam.... U epilogu stoji da je pisano po istinitom događaju, navode se datumi Batine i Ristine smrti, kao i to da su sve slike proistekle iz Ristine "radionice" završile kojekude po svetu, i da do sada niko nije opovrgao da to nisu originali. Majku mu, izgleda da je ta nesrećna Jugoslavija iznedrila prave krimi-profesionalce u svetu švercera antikviteta.
Vo svete v ktorom je všetko možné a z malych podvodníkov sa stávajú falzifikatori a obchodníci svetovej triedy, káva a vodka tečie potokom sa zdá byť všetko možné. Tak možné az je to nemožné. Leon Pogelsek je buď génius alebo kriminálnik. Dnes je z mladého študenta umenia, milujúceho krásnu atraktívnu Kristínu a učiaceho sa finty starých podvodníkov, muž s obrovským bruchom, galériou a egom. V knihe sa dočítate všetko vo o umení vedieť nechcete.
1/5. Odloženo. Roman kljub izvrstnemu prologu žal "ubije" dolgovezno naštevanje hedonističnih epizod mentoriranca, glavnega junaka Leona in njegovih mentorjev, poznavalcev raritet, prekajenih prekupčevalcev, zvitih dilerjev in šušmarjev. Ko bi se zgodba že lahko prevešati proti zgodbi Ericha Šlomoviča, jugoslovanskega zbiralca umetnin, izvemo več o visokih in izbirčnih prehrambenih navadah vseh nastopajočih. Lahko bi se cedile sline, a žal iz napačnih razlogov...