Razmerje z mlado družinsko varuško, v katerega se spusti moški srednjih let, dokončno načne varno podobo urejenega zakona para. Mož in žena najprej doma, potem pa še v dokaj udobno zleknjenih življenjih naključnih ali vsakdanjih znancev, odkrijeta in vnašata pekel polaščanja, maščevanja, bega in uničevanja. Nihče, ki se znajde v risu njune gole bitke, ni varen. V erotomaniji, ki junaka romana vodi od ženske k ženski — in ne le k njim; tudi moške vključi v svojo igro, če so po naključju zraven — se obnavlja njegov življenjski votek. Sla je gonilo življenja in erotična sla je njen čisti sežetek. Moderna psihologija, pripovedna neposrednost in avtorjeva individualistična drža dajeta ton in širino tako neposrednim erotičnim opisom kot jedkim modrovanjem. Roman, ki je ob svojem izidu doživel nekaj burnih odzivov, ne razgali le vrednot srednjega razreda v nadpovprečno varnem okolju 'nikogaršnje' Jugoslavije v drugi polovici dvajsetega stoletja, temveč s pozicije absolutnega individualizma razseklja tudi druge zgodovinske in kulturne modele in se — kot je navsezadnje primerno za avtorja, ki so mu radi pripisovali sorodnost s Henryjem Millerjem — rad poigra celo s sodbami o koncu zahodne civilizacije.
Vitomil Zupan, who also wrote under the pseudonym Langus, was a Slovenian writer, poet, playwright, essayist and screenwriter. He is considered one of the most important authors in the Slovene language of the second half of the 20th century.
Ne vem, kje začeti. Najbrž velja vnaprej povedati, da bi bila tovrstna knjiga danes skenslana. Lahko kar takoj zatrdim, da se bodo občutljivejši (li)b(e)ralci še dolgo zgroženo obračali v postelji. Seveda je prvoosebni pripovedovalec sadist, perverznjak, iztirjenec, dipsoman, rabelj. Beli moški na poziciji moči v 70h. Dobro. Ampak vsakodnevni seksizem je minoren del zgodbe, stranski produkt notranjega izgorevanja, ki je resnični fokus knjige.
Če je v Menuetu obup vedno zamolčan, pa čeprav smrt dnevno diha za ovratnik, je v tem prekrasnem hedonističnem srednjem sloju pritisk dovolj velik, da bi zdruznil še tako trd češarek. Tudi ne vem, ali sem kdaj bral o bolj toksičnem odnosu in morda res mora obstajati knjiga, ki največjemu toksičnemu odnosu postavi spomenik. Lida in Džeki sta par, ki pozna samo dvoje: gorečo naslado in gorečo morilskost. Ali je to samo druga plat istega kovanca? Ali pa sta dva sadista ujeta v bitki kdo bo koga pokoril v masohista? Najbrž. Avtorjeva fascinacija s podrobnostmi, poblaznelo opisovanje in kategoriziranje vsake sramne dlake, vsakega prdca in vsakega odtenka v odblesku oči meji na kliničnost farmacevta v laboratoriju, na obsedeno taksonomijo izprijene duševnosti. Všeč mi je, da tudi sam ni imun lastnemu detektivstvu - ob vztrajnem spraševanju: kdo pravzaprav sem? - prepozna in prizna marsikatero laž, šibkost, iztirjenost. A tudi napak drugih se loteva na prizanesljiv, nikoli dokončen, skoraj znanstven način. Ni mi presenetljivo, da je po poklicu inženir, vidna so načela znanstvene metode. Ampak vkolikor gre pri Zupanu za docela norega, neuravnovešenega človeka, si ne morem kaj, da mu ne bi zavidal silovitosti, s katero doživlja življenje. Karizma bruha iz te knjige kot poblazneli vlak in vsaka sodba je vnaprej utišana, obledela, premagana. Tudi tako lahko živiš kot človek, tudi to je ena od možnih izkušenj bivanja. Bravado je tako komično zanosen, da imaš na trenutke občutek, da poslušaš lovske zgodbe o ribah, ki so imele “*toliko* čez oči!” Ampak to je Zupan, bivši partizan, to so ljudje 20. stoletja, ne vem, kaj je na njih - jim je bližina smrti nepopisno zaostrila čutila, da so življenje doživljali v milijonih več barv, kot ga lahko jaz z vsemi 4K ekrani? Čeprav se mi upira, bom vedno idealiziral te ljudi, nekaj herojskega in nujnega se je skalilo v njih, nazadnjaškim družbenim navadam navkljub.
Užival sem v pornografskih eskapadah, se hehetal neverjetno smešnim primerjavam, se zgražal nad brutalnostjo nasilja, občudoval sem pretanjen smisel za ironijo, po vsakih nekaj straneh sem moral prekiniti branje in poiskati besedo v slovarju. Tudi listkov, ki bi označevali citate bi se nabralo preveč in hitro sem ugotovil, da jih je brezumno lepiti na strani. Očitno bo treba še kdaj prebrati. Tako je to. The bar for a Slovenian novel is thus set incredibly high.
igra s hudicevim repom je klub golih pesti pred klubom golih pesti. je (jugo)slovensko ogledalo modernosti v katerega bi se marsikateri zakonski par tezko pogledal, ce bi se le zavedal da v teh odsevih ni nic niti zdravega, niti sprejemljivega. in ceprav se najdejo mnogi odlomki, ki bi sicer bezno spominjali na eroticni roman pa njihov vpliv zbledi v primerjavi s premisleki o odsotnosti metafizike, metafizike, ki se lahko sfokusira na vec kot materialno prezivetje in se spreobrne v metafiziko vec-kot-nujnosti-in-obveznosti. idealizacija nasega preteklega socializma kot popolnoma diametralnega nasprotja zahodu pa je tudi nekaj s cimer ob branju ni za racunati.
nikakor "nekaj lahkega", vsekakor pa nekaj bistvenega.
Roman se me ni samo dotaknil, me je prebil, pretepel, not in ven, ven in not cez mene. Vcasih sem se smejal, pa kmalu jokal, obcutil gnus, jezo, obzalovanje, nejevero, prezir, pa hkrati neverjetno spostovanje, cudenje nad clovekom, ki je vse to uspel ubesediti, me vplesti v zivljenje osebe, para, druzine, ki je disfunkcionalna, prekleta, hkrati pa kot jalov oblak lebdi nad breznom pogube...in cakas, cakas, da se bo resilo, da se bo zacelo, da bos vsaj zaslutil konec. Pa ga ni, samo mravle gredo gor in dol, ven in not, not in ven.
Vojna zakoncev Benedik ali kaj se zgodi, če se najdeta človeka, ki ju žene "zgolj" slo, skupnega pa razen stanovanja in prepirov nimata ničesar. Če je v zakonu obveza t.i. "spuščanje ventilov", je v primeru Jakoba in Lide Benedik razneslo jedrsko elektrarno, mahal pa je hudičev rep.