Tale bukvica je bila moj zadnji impulzivni nakup lanskega leta. Vehementno sem se je lotila v iztekajočih decembrskih dnevih, nato pa je v igro vstopil prednovoletni, novoletni po ponovoletni alkohol, in branje je bilo odloženo za nedoločen čas. Blodnik je mesec in pol krasil mojo pisalno mizo, in to dobesedno.
Knjiga je namreč lepa. Lepe so platnice, lep je papir, lepe so barve, lepa je postavitev strani in ilustracije, oh ilustracije! Čudovite! V poplavi žepnic enakega formata in dolgočasnih platnic je Blodnik pravi balzam za oči.
Prav, je že res, da je lep, kaj pa vsebina? O čem se gre?
Nevem. Blodnik je poseben in neumestljiv. Zajema vse od trpljenja na turističnih ladjicah, recenzij restavracij in fuka na kamniti mizi, do duševnega zdravja prikolic (moja najljubša), intervjuja s papagajem in nedolžnih otroških spominov; zgodbam je skupen le izvor navdiha- istrski kraj, po katerem so takrat prijateljice/pisateljice pač blodile.
Hrvaška Istra mi je sicer tuja dežela, rojena sem bila v iztekajočih letih Jugoslavije, na morje pa smo hodili v Portorož. Razen Umaga (od kjer sem iz Sea Star festivala prinesla podobne spomine kot so opisani v eni od zgodb), vikenda v Rovinju in dveh dneh teambuildinga v Opatiji, so mi bila vsa opevana mesta neznana. S kakšnimi zgodbami se zato nisem mogla poistovetiti (so mi bile pa vse všeč!), sem si pa lahko sestavila seznam neznanih krajev, ki si jih želim ogledati. V Červar bom šla v Ribarnico 2, se šla ortinologa na Crvenem otoku in jamarja v Baredinah, v Buzetu bom pila gin in konzumirala ilegalno količino tartufov, ter v Dvigradu stopila korak nazaj v zgodovino.
Blodnik je poln smešnih odlomkov, ki jih moraš, enostavno moraš, naključnemu mimoidočemu prebrati naglas in izven konteksta. In je tiste vrste čtivo, ki ti je tako všeč, da ga poskušaš vsem vsiliti, hkrati pa ti je preveč všeč, da bi ga posojal naokoli. Tako da si kar kupite svojega!