Blodnik po Istri je prva knjiga svoje vrste pri nas. Usodno bi se ušteli, če bi jo imeli za vodnik – če ne drugega, bi hipoma zašli.
Blodnik je nabor žanrsko zelo raznolikih tekstov, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike.
Blodnik blodi ne le v prostoru, temveč tudi v času. Pogosto pa niti ne loči med resničnostjo in fikcijo – kar je njegov največji adut, saj se mu tako podaljša rok uporabe malone do neskončnosti.
Knjiga vam bo olajšala odločitev, kam na izlet ob koncu tedna, vas zabavala z napetimi zgodbami o vandranju ter podučila o lokalnih šegah. Vaše oko bo vmes počilo na čudovitih ilustracijah.
Fantasticna knjiga. Sele, ko jo boste prebrali, boste spoznali, da o Istri nimate pojma. Med branjem se boste neizmerno zabavali, podozivljali lastne prigode in se sprasevali - kaj pa, ce je vse res?
Tale bukvica je bila moj zadnji impulzivni nakup lanskega leta. Vehementno sem se je lotila v iztekajočih decembrskih dnevih, nato pa je v igro vstopil prednovoletni, novoletni po ponovoletni alkohol, in branje je bilo odloženo za nedoločen čas. Blodnik je mesec in pol krasil mojo pisalno mizo, in to dobesedno.
Knjiga je namreč lepa. Lepe so platnice, lep je papir, lepe so barve, lepa je postavitev strani in ilustracije, oh ilustracije! Čudovite! V poplavi žepnic enakega formata in dolgočasnih platnic je Blodnik pravi balzam za oči.
Prav, je že res, da je lep, kaj pa vsebina? O čem se gre?
Nevem. Blodnik je poseben in neumestljiv. Zajema vse od trpljenja na turističnih ladjicah, recenzij restavracij in fuka na kamniti mizi, do duševnega zdravja prikolic (moja najljubša), intervjuja s papagajem in nedolžnih otroških spominov; zgodbam je skupen le izvor navdiha- istrski kraj, po katerem so takrat prijateljice/pisateljice pač blodile.
Hrvaška Istra mi je sicer tuja dežela, rojena sem bila v iztekajočih letih Jugoslavije, na morje pa smo hodili v Portorož. Razen Umaga (od kjer sem iz Sea Star festivala prinesla podobne spomine kot so opisani v eni od zgodb), vikenda v Rovinju in dveh dneh teambuildinga v Opatiji, so mi bila vsa opevana mesta neznana. S kakšnimi zgodbami se zato nisem mogla poistovetiti (so mi bile pa vse všeč!), sem si pa lahko sestavila seznam neznanih krajev, ki si jih želim ogledati. V Červar bom šla v Ribarnico 2, se šla ortinologa na Crvenem otoku in jamarja v Baredinah, v Buzetu bom pila gin in konzumirala ilegalno količino tartufov, ter v Dvigradu stopila korak nazaj v zgodovino.
Blodnik je poln smešnih odlomkov, ki jih moraš, enostavno moraš, naključnemu mimoidočemu prebrati naglas in izven konteksta. In je tiste vrste čtivo, ki ti je tako všeč, da ga poskušaš vsem vsiliti, hkrati pa ti je preveč všeč, da bi ga posojal naokoli. Tako da si kar kupite svojega!
3 BFF se odločijo da bodo posadile drevo, rodile otroka in napisale knjigo. Ker jih ne poznam, ne vem če je vse troje res, so pa vsaj napisale knjigo.
Najboljša stvar, ki se je zgodila tej knjigi je socialni krog in dostop do trženjske mašinerije, na voljo avtoricam, ki je knjigo nahajpal do te mere, da sem si jo kupil. Po nekaj urah matranja sem prišel do konca, a mi ni bila ne konceptualno ne vsebinsko preveč všeč. Cel kup truda, da bi vse skupaj izpadlo izredno pametno in smešno, vendar, vsaj pri meni ni bilo kemije.
Branja sem se najbrž lotila preveč resno in sem šele na tretjini knjige ugotovila, da gre za humorne, domišljijske in ne nujno resnične zapise. Najbrž sem pričakovala več napotkov o krajih, ki jih ne poznam in bi me opisi pritegnili, da jih obiščem. Zgodilo se je obratno. Ne želim si obiskati opisanih krajev, povsem mi zadostujejo opisane dogodivščine.