Kakšne preizkušnje čakajo par, katerega edina možnost, da si izpolni hrepenečo željo po otroku, je posvojitev iz tujine? Alenka in Igor, danes srečna mama in oče dveh prisrčnih dvojčkov iz Afrike, sta popisala svojo nekajletno trnovo pot do starševstva. Pred bralcem se razpre odkritosrčna in neposredna zgodba o paru, ki se mora zato, da bi lahko ljubil, ščitil in vzgajal siroto ter skrbel zanjo, spoprijeti z domačo birokracijo, v tujini pa s pokvarjenostjo nedelujočih sistemov, kjer se posamezniki okoriščajo z obupano željo po otroku na načine, ki vam bodo vzeli sapo in strli srce. Njuna zgodba je zgodba o tem, kaj vse ljubezen je: pogum, vztrajnost, razočaranje, obup in nazadnje solze sreče.
Srce bije v dvojini je rahločutna in iskrena pripoved Igorja in Alenke o njuni poti posvojitve dveh fantkov iz Afrike.
Ali bi se lotila branja te knjige, če ju ne bi poznala posredno preko mojih bližnjih in ne bi vedela, da sta posvojila otroka? Iskreno, najverjetneje ne. Ker me na splošno tematika posvojitev niti ne zanima. Ker se mi zdi to nekaj oddaljenega.
Vesela sem, da sem knjigo vzela v roke. Ker je izredno berljiva in sporočilna.
Mogoče te tematika posvojitve sama po sebi ne zanima preveč. Kar je čisto ok. Skoraj pa da ne poznam nikogar, ki ga ne bi zanimala zgodba dveh src, ki morata preplezati neskončno nekih ovir, da bi prišla do otroka, ki si ga srčno želita. In ko sta že skoraj na cilju, katerim svojim prepričanjem sta se odrekla, da sta uresničila željo. Vztrajnost in zavedanje želenega, ne glede na to, na kaj apliciramo. Knjiga je lep portret partnerstva, skupne poti, ki je njuno zvezo še obogatila.
Hkrati pa ti joče srce, ko bereš sporedno zgodbo matere, ki se je primorana odreči svojima otrokoma, zato da jima omogoči življenje. Ne boljše življenje. Ampak življenje.
Danes smo v zahodnem - razvitem - svetu, postavljeni pred mnoge težke odločitve. Ni nam lahko, naše ugodje trpi. A hkrati morda ne bi bilo slabo, da se opomnimo, da nekje, ne tako zelo stran od nas, mora nešteto staršev vsak dan sprejemati težke življenjske odločitve.
Lepa zgodba s srečnim koncem. Neverjetno je, kako močno željo po starševstvu imajo nekateri ljudje, kako daleč gredo za to, da bi postali starši. Zgodba lepo teče, malo mi je sicer bilo nejasno, kako so nastali vložki dogajanja v Afriki in o občutjih matere, glede na to, da se niso kaj dosti razumeli (zaradi jezikovne bariere), motilo me je le nenehno vračanje k misli, kako bo mati (babica) sprejela otroka. Mislim, da je slednje dokaj tipičen odraz slovenskih moških, kako se odzivajo na materino mnenje.
Prvič sem jo vzela v roke, a ni šla z menoj iz knjižnice. Drugič ravno tako. Tematika mi nekako ni bila blizu, bila sem daleč stran od takšnega filma, kot naj bi se opisoval v knjigi, posvojitvi otrok. Tretjič pa je le šla z mano domov. No, neštetokrat so se mi zasolzile oči ob branju. Knjiga me je spomnila na svet, kakršen v resnici je. Ozkoglednost birokracije, ki deluje brez sočutja in srca, vsaj večinoma. Pohlepnost in pogoltnost. Ustvarjanje dobička na račun tistih, ki si nekaj iz srca in močno želijo. Revščina v velikem delu sveta. Nekaj evrov, ki lahko reši življenje, pa jih marsikdo nima. Kot zapišeta avtorja v knjigi: S televizijskih ekranov je vsaka tuja država po svoje eksotična. Ima pridih čarobnosti in vabi k raziskovanju. A po televiziji se teh dežel ne dotaknemo zares. Gledamo, a ne čutimo; slišimo, a ne vonjamo. Sočustvujemo, a nismo del dogajanja. Včasih nam zastane dih, morda zmajemo z glavo ob pogledu na manj lepe plati revnejših držav, a ob tem segamo z roko po hladni pijači iz prepolnega hladilnika. Samoumevno nam je, da imamo neomejeno količino vode na dosegu roke, da smo na varnem v ogromni zidani hiši s stalno oskrbo elektrike. Zgodba para, ki se poda na pot posvojitve otroka iz tujine, je spisana na troplastni način. Večino zgodbe pripoveduje Igor. Alenkine misli so zapisane v poševni pisavi. Spremljamo pa tudi zgodbo iz Afrike. Zgodbo matere, ki se mora odločiti, ali bo dvojčka oddala v posvojitev, ali bo umrla ona in tudi otroka. Pretresljiv zapis z zelo privlačnim slogom pisanja, z mnogo trpkosti, a tudi pozitivizma. Knjiga, ki me je spomnila, da vsem ne moremo pomagati, a nekomu vedno lahko, če se za to odločimo. Topla, sočutna in odlična pripoved, ki se bere zelo hitro, a včasih je iz žepa le potrebno potegniti robčke. Odlična.
Osebna zgodba Alenke in Igorja, ki se podajata v posvojitev otrok. V knjigi predstavita vse zaplete, pa tudi lepše dogodke na njuni trnovi poti. Knjiga sigurno ne pusti suhih oči. Napisana je tako skozi oči Alenke kot tudi Igorja, kar je ločeno z različnima pisavama. Istočasno pa pripoveduje tudi zgodbo afriške mame, ki se s težkim srcem ločuje od svojih otrok, da bi zagotovila lepše življenje. Knjiga, ki bi jo moral prebrati čisto vsak in se zavedati, kaj vse mu je zagotovljeno in je za nas samoumevno, drugi pa tega sploh ne poznajo. Žalostno je, da otroci umirajo za malarijo, ki se lahko brez težav pozdravi s tableti, ki v lekarni stanejo manj kot 3€, a zelo veliko prebivalcev nima toliko denarja.