Plan B je krik k pozornosti. Toliko lahko storim(o).
Podnebna kriza se stopnjuje. Je sploh še mogoče kaj spremeniti? Avtor knjige in novinar Boštjan Videmšek je skupaj s priznanim fotografom Matjažem Krivicem odšel na »pot okoli sveta«, da bi našel odgovore, če ti sploh obstajajo.
Posvetila sta se večjim in manjšim skupnostim, ki so se samoiniciativno lotile spopada s podnebno krizo. Pot ju je peljala od Norveške, kjer se odvijata črpanje ogljikovega dioksida iz izpustov velikih industrijskih obratov in njihovo shranjevanje v geoloških jamah Severnega morja, prek Švice, kjer gre za črpanje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, in Islandije, koder izkoriščajo geotermalno, vetrno in sončno energijo, pa vse do grškega otoka Tilos, ki je najboljši primer energetsko samooskrbnega območja, in škotskih Orkneyjskih otokov, kjer že vrsto let razvijajo tehnologijo, s katero bi bilo mogoče zajeti morsko energijo – valovanje in plimovanje.
Skupaj sta poglobljeno raziskala tudi industrijo litija, zaradi baterij ključne sestavine vseh elektronskih naprav in dobesednega gonila 21. stoletja. Spraševala sta se o nacionalni kognitivni disonanci; je zelena revolucija res mogoča le tam, kjer je na voljo veliko denarja, še posebno, če ta prihaja iz »črne«, naftne industrije. Iskala sta alternativne vire energije, analizirala električno mobilnost na Kitajskem in Norveškem ter njene prednosti in omejitve v velikih in majhnih državah. Z vsemi temi primeri sta skušala pokazati, da rešitve obstajajo. Da obstaja plan B.
V podnebne spremembe sem se malce bolj poglobila med svojo drugo porodniško in pri tem ob spoznanju o razsežnosti štale, ki smo jo naredili planetu, zabredla v neizogibno stanje globoke panike. Ta mi je narekovala naj še naprej kopljem in kopljem po člankih, tisti kanček pameti, ki ni otrpnil od groze pa me je ves čas opominjal, naj preverjam vire, naj iščem raznolika mnenja in naj se pustim voditi izključno in samo ljudem, ki imajo za svoje trditve znanstveno podlago ali izkušnje. Po zelo temačni poti skozi podatkovje o segrevanju ozračja, upadanju biotske raznolikosti in ogroženosti življenja na Zemlji, se mi je končno prikazala majcena svetla luč, za njo pa še druga in tretja in še nekaj njih. Odkrivati sem začela zgodbe o ljudeh, ki so se odločili, da ne bodo mirno sedeli in čakali na najhujše, ampak so se s svojimi idejami in voljo odločili zoperstaviti črnim scenarijem. To so zgodbe o energetski samooskrbi iz obnovljivih virov, zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja in njegovem shranjevanju globoko v bazaltnem podzemlju severa ali v švicarskih toplih gredah, o električni revoluciji na področju avtomobilizma, o iskanju zelenega shranjevanja zelene električne energije in neškodljivi izrabi geotermalne energije na Islandiji. O vsem tem na pomirjujoč, prav nekakšen poetičen način piše novinar Boštjan Videmšek, ki je vojna žarišča zamenjal za prvo frontno linijo boja proti podnebnim spremembam. Z mojstrom fotografije Matjažem Krivicem sta zanimive okoljske projekte raziskovala v Grčiji, Avstriji, Švici, Islandiji na Norveškem in na Škotskem, odpravila pa sta se tudi v Bolivijo, ZDA, Kitajsko po poteh pridobivanja in predelave litija v baterije, ki poganjajo naš svet. Pogovarjala sta se z znanstveniki, županjami in trmastimi zagnanci, ki ne poznajo pojma odnehati. Ti vztrajni posamezniki so najmočnejša svetloba te odlične knjige. Ampak, da ne bo pomote. Ta knjiga ni tu za to, da bi nas potolažila, da bo vse uredu in da se bomo že izvlekli iz tega. Narobe. Ta knjiga je sicer polna upanja, je pa tudi zbirka dobrih praks, ki jih je treba uresničiti v ogromnem obsegu. Nepredstavljivem. Mi pa se še vedno prepiramo o vojnah, ki so že davno del zgodovine, namesto, da bi se ukvarjali s prihodnostjo. Nimamo več veliko časa. Vsi potrebujemo Plan B. Zato, da se bomo zavedli, da lahko majhna dejanja pomenijo velike spremembe in da jih bomo znali zahtevati od tistih, ki o njih najraje odločajo. Z nakupom knjige pa podprete tudi neodvisno raziskovalno novinarstvo, ki ga v teh časih prekleto potrebujemo. Od srca priporočam.
Plan B bi v bistvu moral služiti kot “Edini (zadnji) plan” za človeštvo, kot ga poznamo. Niti sanjalo se mi ni, koliko dobrih praks in izjemnih rešitev na tem svetu že obstaja. Rešitev za problem, ki smo ga ustvarili s svojimi nepremišljenimi dejanji in pohlepom ... Vendar na koncu vsake predstavljene rešitve, sem si v glavi ponavljal: “Kar potrebujemo, je ‘le’ politični konsenz in ‘prelitje denarja’ v ustrezne projekte.” Meni se to, vsaj trenutno, zdi nemogoče. Vendar bo moralo postati mogoče. Če ni že prepozno ...
This is a terrific and amazing read. A vision of hope in what is otherwise dark and volatile times. Together with a large amount of information and knowledge about a transition to and technologies for a Green future.
In the introduction chapter called Humanity's New Key Frontline, which to me is a deeply moving message in itself, the author explains how he after years as a journalist and correspondent, travelling to and reporting from most of the World's war zones and humanitarian disaster areas found himself at a loss, facing the post-factual order of today with its "Dictatorship of Nothingness" and its marginalisation of factual knowledge, classic journalistic reportage and science.
In this personal and professional Limbo, Boštjan Videmšek instead - inspired by his friend, colleague and photographer, Matjaž Krivic - realised how the climate crisis has become an even more pressing and crucial frontline for humanity and for our planet, and how he had to set out to look for actions, solutions and hope in this different kind of conflict zone.
The book comes out doing just that. And as a reader, you are left with a catalogue of inspiration, with a confidence in the human ability to work together, to explore and research and reach new frontiers pointing towards a better future.
What I personally - with a keen interest in Globalisation - likes a lot about the book, is how every chapter is serving as almost a textbook example of how communities, nations and interests are intertwined and how the local and the global are deeply dependent of each other. There is a direct and important connection from the self-sustainable community on Tilos island in Greece to the needs and prerequisites of that future now playing out in China or in the Norwegian fjords. And with this an implicit call for cooperation, both on a political and a human level.
This is a book that will be an inspiration and a reference work for a long time ahead.
Podnebna kriza je ogromen problem, in dobrih novic je res (objektivno) malo. Ampak ljudje nismo narejeni za to, da bi iz dneva v dan brali napovedi katastrofe in bili ob tem vsakič znova primerno prenesečeni in zaskrbljeni. Bolj ali manj enakomeren pritok zaskrbljujočih poročil sprejmemo kot 'naravno ozadje', tako da so novice, ki bi morale biti šokantne, le ... še ena novica. Skomig z rameni. In ne gre za ljudi, ki jim ni mar! Mislim, da se Videmšek tega zaveda in da je ravno zaradi tega Plan B tako odlično branje. V knjigi namreč obrne perspektivo in pokaže žarek upanja ob dobrih praksah, ki že obstajajo in o katerih žal redko slišimo. Ob tem je dovolj precizen, da bralec ne dobi vtisa, da nas bo tehnologija rešila sama od sebe in da nam za to ni treba ničesar storiti.
Pot po krajih, kjer se s krizo že spopadajo na produktiven način, je bila zanimiva, slikovita in mi je razširila obzorja glede stvari, ki že obstajajo in so mogoče. Ob tem gre, predvsem v drugem delu, kjer se osredotoča na litij, pogosto za kompromis. Pri prizadevanju za uporabo čiste energije je malo tehnologij, ki ne bi nikomur škodile in če želimo podnebno pravičnost, bomo morali poskrbeti, da to niso najbolj depriviligirani, po drugi strani pa je potrebno paziti še na biodiverziteto in ohranjanje naravnega okolja. Ravno zato je tako težko in knjiga naslovi nekaj takšnih dilem.
Skratka: odlično napisano, premišljeno in vredno branja. Malo me je zmotilo površno lektoriranje, kajti med branjem sem se kar naprej 'zaletavala' ob zatipkane napake. Prav tako bi bila knjiga bolj berljiva, če avtor ne bi uporabljal toliko nepotrebnih oklepajev za ne vedno posrečene besedne igre. Ampak ob tako pogumnem delu, ki se loteva tako pomembne tematike, to ne more biti več kot obrobna pripomba.
Podnebna kriza je tukaj in tukaj bo ostala, dokler ne spremenimo mišljenja in delovanja. Primeri dobre prakse so tu zato, da nas navdahnejo in da tudi sami postorimo kaj v tej smeri. Kljub temu, da je Videmšek zadnji del posvetil litiju, kot surovini prihodnosti, upam, da litij ne bo nova nafta in kot človeštvo res najdemo čisto čisto energijo, ... če seveda obstaja, oz. če jo bomo znali ujeti. Obstaja najbrž že.
Če nam to ne uspe, bo treba začeti razmišljati, kako čim manj onesnaževati okolje: hoditi peš (namesto z avtom, ... ali z liftom, če ne živite ravno v 7 nadstropjju, ... tja do 3-5 nadstropja se da, pa še zdravju koristi), manj kupovati, manj uporabljati tehnologijo, ki je zagotovo deležnik, ... skratka, rešitev je enostavna: manj vsega.
Najbrž bomo to doumeli šele, ko bo prepozno. Tako gre to.
Zadnje leto sem pričel podrobneje spremljati področje podnebnih sprememb, mobilne prihodnosti, ravnanja z odpaki in sobivanja ljudi s preostalimi živalskimi vrstami. Dnevno branje člankov, spremljanje znanstvenih poročil in tudi pobiranje odpadkov po gozdovih težko pusti človeka ravnodušnega. Še ravno pravi čas sem zasledil omenjeno knjigo, skozi katero novinar Boštjan Videmšek predstavi več pozitivnih projektov in somišljenikov, ki skušajo nekaj spremeniti. Podobno kot sladko-kisla juha v kitajski restavraciji, pusti knjiga prostor za upanje z kislim priokusom ("Ali je zeleno res zeleno?").
Kaj pa bo prihodnosti prinesla, je precej odvisno od nas samih. Za začetek lahko podpremo raziskovalno novinarstvo, se poučimo o tej tematiki in pričnemo uvajati spremembe v vsakodnevno življenje.
I helped edit the English language edition of this book. In it, Journalist and Author Bostjan Videmšek takes you on a world-wide tour of some of the bright spots of the battle against climate change, ranging from the lithium fields of Bolivia, to Chinese car manufactures, to the carbon re-capture possesses in Switzerland and Iceland and more. Would recommend for any who are feeling frustrated with the worlds battle against climate change and are looking for something uplifting.
Zanimivo branje o možnostih obnovljive energije, elektrifikacije prometa in ničelnih škodljivih izpustov, ki jih nekatere države že uvajajo. Proti sredini me je knjiga malce izgubila, a me je hitro spet pritegnila. Knjiga je poleg poglavij razdeljena na kratke odlomke za lažje branje in dopolnjena z zanimivimi fotografijami.
Poletno branje o pristopih večjih in manjših skupnosti pri spopadanju s podnebnimi spremembami, energijski samozadostnosti s čim manjšim vplivom na lokalno (in globalno) okolje ter iskanju profita v zeleni energiji.
Nekoč, ko sem bil še mlad in naiven, mi je oče rekel, da bodo zeleno prihodnost tlakovali naftni giganti, ko bo to postalo profitabilno. Počasi, a vztrajno vstopamo v to obdobje.
Odlična knjiga, ki namesto napak išče rešitve. Dala mi je zavedanje, da lahko. Da se da!
Poleg tega mi ustreza tudi slog v katerem piše Videmšek - ciničen, humoren, a optimističen. Priporočam!
An excellent book that is focused on solutions, not on problems. It gives you a feeling of 'I can!'. The writing style Videmšek uses is a mixture of cynism, humor, and optimism. Highly recommended!
Odlična ideja in predstavitev konkretnih živih projektov in dobrih praks. Knjiga bi za bolj tekoče branje potrebovala boljši uredniški poseg, jezikovno pa je potrebna temeljite osvežitve, saj šepa na vsakem koraku.
Zelo zanimivi leposlovni deli, ko govori o svetu, novinarjih, človeštvu. Vsekakor zanimivi tudi deli kaj se po svetu že dogaja, mogoče predlogi. Manjka slovenski del.