Potopisni roman Transverzala je svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene uspešnice Apalaška pot. Avtor s svojim slikovitim, sočnim jezikom in začimbo humornih vložkov prikazuje pot, ki se vije prek njegove lastne dežele. Pripoved tako nudi vpogled v preteklost, a predvsem sodobnost avtorjeve domovine, in to s prepletenim vencem utrinkov in tem, ki jih ves čas povezujejo tudi bolj intimne niti ljubezni v njenih najrazličnejših oblikah. Pogovor bo vodila Sara Špelec.
Slovenski prevajalec in literarni raziskovalec. V okviru prevajalskega dela za založbe je najbolj znan po svojih prevodih za mlade bralce; prevajal je J. D. Salingerja, P. Pullmana, J. K. Rowlingovo in druge.
Kakšen poetičen opis slovenskih (gorskih) lepot! Človeka ima, da bi obul gojzarje in zagrizel v klanec. Sama ne hodim več v hribe in gore kot včasih, me je pa avtorjevo pisanje poneslo v otroštvo in najstništvo, ko sem s s starši in z bratom dosti hodila po hribih. Poleg čudovitih opisov se avtor dotakne tudi vprašanj gorskega turizma, markiranja, urejenosti planinskih poti in občasnega filozofiranja o vsem mogočem. To zadnje je tudi mogoče razlog, da se potopisni roman občasno razvodeni.
Pri avtorju zelo občudujem, da se je zavzel za obnovo oziroma dokončanje Transverzale, saj celoten roman potrjuje, da mu je resnično mar za slovensko planinarstvo in prihodonost le-tega.
Žal sem pa med branjem dobila občutek da avtor prepogosto zapade v pokroviteljsko opisovanje poti in planinarstva na splošno, ki ponekod preide že kar v pridiganje o tem, kako bi se naj pohodnik obnašal, kar je moj začetno naklonjen odnos do avtorja ob branju vedno bolj ohlajalo.
Želim si tudi, da bi vključil več debat kot je bila tista, ki jo je imel z otrokoma o poti kot cilju (kjer je seveda citiral Zaplotnika, saj so se mi takšni vložki zdeli bolj zanimivi kot samo opisovanje poti in izpostavljanje predelov, ki jih je treba popraviti. Pogrešala sem tudi več zgodb o ljudeh, s katerimi se je srečal na poti in jih le bežno omenja, ne pa toliko o svojih prijateljev iz tujine, ki so služili bolj kot ogledalo za opisovanje lepot Slovenije, s katerimi se avtor očitno želi prikupiti bralcu.
Je pa zato roman verjetno priročen za nekoga, ki bi se želel odpraviti po tej poti, da se lahko pripravi na vse "pasti" in tegobe, ki ga čakajo.
Res dobro zasnovana knjiga, ki jo je užitek brati. Kenda se z usmerjenimi tangentami spretno izogne zapadanju v monotonijo dnevniških zapisov. Prisrčno in navdihujoče.
To je čisto pravi potopis, ki ga zaznamuje izredno bogat jezik. Tako mehko se preliva stavek v stavek in skozi način pisanja (prelivanja stavkov, odstavkov) začutiš tempo poti, ki jo je Kenda prehodil v enem poletju. En mesec sta mu družbo delala tudi njegova otroka, nekaj dni celo prijatelja oz. sopotnika z Apalaške poti. Knjiga je polna zanimivih, tudi filozofskih, razmišljanj, zgodovinskih razjasnitev in seveda geografskih zanimivosti na sami poti. Branje mi je bilo v užitek. Tudi sama sem nekoč, ko sem še nabirala žige, prehodila kar dobršen del Transverzale. In potem sem si nekega dne dejala: Za koga zbiram te žige? Jaz jih ne rabim. Knjigo toplo priporočam, predvsem tistim, ki jim je blizu (meditativna) hoja, ljubezen do gora, tišine, samote.
Slovenska verzija avtorjeve knjige "Apalaška pot", kjer se poleg samega opisa poti najde še vrsta razmišljanj o deželi, njenih prebivalcih, zgodovini in kulturi in osebnih doživetjih na poti. Vse to je spretno pregneteno v zelo berljivo zmes. Vsake toliko avtor za moj okus odtava pregloboko v opise zgodovine oziroma v razlago svojega videnja kulture, a takšen odstavek bralec pač zlahka preskoči in nadaljuje za branjem...
Ena od stvari, ki se mi zdi najbolj prikupna je zelo intimen vpogled kako je svoje otroke navdušil za pohodništvo. Predvsem kako v njih z majhnimi a spretnimi triki goji navdušenje za zgodovino, geografijo in vse kar budno oko lahko vidi in izkusi na takšni poti. In družino še bolj poveže v idilično družbo.
Zelo prisrčno je tudi spoznati like iz Apalaške poti, ki pridejo na obisk v Slovenijo (še posebaj Marnie in Hansla).
Od vsega pa je najbolj zanimivo spremljati potek poti (s prstom po zemljevidu, seveda!), se spominjati že poznanih krajev, hkrati pa začudeno ugotavljati da "tam pa sploh še nismo bili, pa tako blizu je". In se veseliti da bomo to kmalu popravili. Nehote je knjiga tako tudi odlična zakladnica idej za izlete po Sloveniji.
Po Apalaški poti še domača varianta - Transverzala - z nekaterimi istimi akterji… Ali ste vedeli, da je prvotna ideja transverzale predvidevala krožno pot in se naj ne bi končala ob morju? To in še marsikaj je najti v zanimivo in literarno spretno napisanem potopisu, ki prinaša idejo "transcedentalnosti" v domače loge.